Pater Pedro Opeka

V nedeljo smo bili pri maši, ki jo je imel Pedro Opeka, misijonar in duhovnik, ki je na Madagaskarju na smetišču naredil mesto ljudi iz dna družbe, ki so spet dobili smisel do življenja.

Oddaja na TV Slovenija, Jože Možina, ki je vsa pričevanja posnel in vse zgodbe ob tem so povzročili, da je bila cerkev nabito polna. Tudi za birmo ni tako polna. Ljudje so prihajali iz vseh krajev, da bi v živo videli tega človeka.

Za glavo višji, pa vseeno tako skromen, da je v vseh besedah govoril »pri nas«, »mi smo naredili«, »oni živijo lepo«, kot da njega ni. In ravno ta majhna »nepomembnost« je v ljudeh, ki jim je rešil življenje, pomenila največ, kar so lahko prejeli: spoštovanje, ljubezen, objem, toplo roko.

Spomnil sem se oddaje, kjer je poznal vse svoje sodelavce in ljudi po imenih. Podobno je ponovil vsa imena ljudi, ki jih je srečal tisti dan.

Ob pridigi je govoril pozitivno, navdihoval je tako nas, ki smo bili z mislimi tam, v Madagaskarju, kot njega samega, ki je točno vedel, kaj bo po vrnitvi tja lahko naredil.

Če mu lahko kdo očita, je neizmerno predajanje drugim. Pravi misionar, ki je večji kot predsednik Madagaskarja. Karizma, ki izžareva iz njega, se je dotaknila vseh nas, maša je minila v trenutku in vrnil sem se v realni svet: nekaterim je bilo samo do tega, da bi se slikali z njim, da bi se rokovali, da bi jih obhajal le on. Majhnost duše.

Papež Frančišek je trenutno res najbolj prava oseba za najvišjega predstavnika cerkve ta trenutek. Bojim se, da mu znajo bližnji škoditi in da se mu bo kaj zgodilo. Naj ga varuje Bog. Podobno pa naj našemu malemu papežu iz Slovenije, Pedri Opeku, daje Bog moč, da spravi pod svojo streho tako smetiščarje iz Madagaskarja, kot nas Slovence, ki še kako potrebujemo dobro vodstvo.

Ta maša mi je bila res prijetna. Pedro Opeka je že na poti v Madagaskar, nam pa je v zameno za darove, dal nekaj neoprijemljivega, pa še kako resničnega: pravo upanje in nesebično ljubezen, ki jo lahko delimo z drugimi. To krvavo potrebujemo.