Včasih pa tudi moja žena najde kakšno dobro idejo za vikend. Tako je izvedela, da bo v soboto in nedeljo misijonski tek okoli Vipavskega križa, eden izmed dogodkov, ko je obiskal Vipavski križ misijonar in duhovnik Pedro Opeka.
In smo šli. Pač 5 km bom pa že pretekel, saj potem sledi še kakšna dobra papa (=hrana) in buma (=pijača). V dežju in vetru smo prišli na zbirno mesto, kjer se je izkazalo, da so prišli sami maratonci in težko prvaki iz gorskih tekov. In da je tek v bistvu 10km.
Ma super. Saj imava nekaj kondicije, bova že zmogla. In smo šli. Najprej med drevesi po drči, kjer smo bolj kot ne pazili, da bomo prišli vsaj do prvega kilometra brez prask in bušk. Na cesti pa se je odprlo, da smo do Dobravelj prišli v skupini in se ustavili pri pravi cerkvi. Tam smo prebrali nekaj misli, na hitro zmolili in se odpravili naprej. In tako se je pot vila po vasicah, pri vsaki kapelici je bilo znamenje, kjer smo se pofočkali in odšli naprej.
Šele potem sem se zavedel, da neizmerno uživam v tej družbi. Tek je bil bolj tekuckanje, pogovarjali in spoznavali smo se. Predvsem pa je med nami vela neznana, vendar topla energija, združena v globljem smislu.
Meni je najbolj pri srcu skupina, ki ima svoj ritem, da lahko opazujem, kako tečejo drugi. Tako vidiš stare korenine nad petdeset let, ko v blatnih in širokih copatih neslišno drsajo po tleh, njihov korak pa je mladosten in poskočen, da bi gotovo ostal zadaj, če bi šli tekmovati. Potem je bila med nami neka gorska tekačica, ki je tekla kot najbolj samozavesten konj, s široko razprtimi dlanmi in rokami, s prijetnimi koraki, ki bi jim sledil do konca sveta. In nenazadnje so bili v ospredju mladi fantje, ki niti ne vedo, kaj je to matranje, kaj pomeni preteči 10 km in zaradi te nedolžnosti sdo lahko bili vseskozi na čelu skupine.
Ko smo tekli, si z vsakim rekel kakšno besedo, se spoznal in z sk-sk ritmom sledil korakom. Potem koga prehitiš, malce potekmuješ v hrib, in se pri spusti pridružiš komu drugemu. Lepo.
Jaz bi tisti dan lahko tekel 100km.