Miklavž je prinesel sokovnik. Malce prej, ker je pač težka škatla, pa je najprej pri nas odložil, da je potem lažje šel naprej. Tako sva vsaj razložila Andreji. Zanimivo je, da ona nekje na pol verjame, da je Miklavž, čeprav ve, da midva kupiva. Torej mističnost dogodka je še vedno zanimiva in je pripravljena tudi drugim povedat, da Miklavž obstaja, čeprav racionalno ve, da on ne bi mogel vsega tega vedeti, kupiti in lepo zaviti, na koncu pa še na listek (z mamino pisavo) napisati, za koga je. Joj, kako je otrokom lepo!
No, sokovnik. Oziroma ožemalnik. Juicer na polža, ki lepo stiska sadje in predvsem zelenjavo, da iz njih iztisne sok. Seveda sva morala takoj preizkusiti. Prvič po receptih, čeprav verjamem, da bomo potem poskušali razne variante.
Že na prvi pogled, oziroma povoh, se mi je zdelo, da tale kozarec neprepoznavne barve, (ki je bila podobna preveč zmešanim tempera barvicam) ne bo ravno v veselje popiti. Ravno obratno.
Ko sem prvič popil kozarec soka iz korenčka, zelene, jabolk in pomaranče, mi je bilo super! To bi pa še. Ker sadni sokovi dvigajo kislino, smutiji pa še preveč energije, je tak zelenjavni sok prav zanimiv.
Ravnokar berem knjigo Ultraman, ki mi je dosti bolj »čustveno površna«, kot je Rojeni za tek, kjer avtor zatrjuje, da je samo rastlinska hrana dovolj za ljudi. In si pripravlja razne mikse sadja in zelenjave, odpravil je kruh, oziroma vso predelano hrano, mleko in mlečne izdelke in nadomestil z lečo, grahom, fižolom, predvsem pa s svežo zelenjavo na 101 način. Mogče bo kaj na tem, saj se dobro počutim, če ne jem kruha in pijem mleka. Bo treba probati kak dan.
Takle zelenjavni kozarec bo pa vsako jutro za zajtrk. Bo treba kupiti večjo njivo.