Ko sem se s prikolico peljal v Cerknico in sem v vzvratnem ogledalu poleg prikolice videl še mavrico, sem bil zelo vesel. »Nekdo« mi je dajal znak, da bo vse v redu. Da je to to. 
Pa mogoče ponovim, kako sem sledil mavrici do danes.
- Začelo se je na zabavi z večjo družbo, kjer sem za popestritev dogodka postavil foto studio kar v gostilni, in poslikal različne skupine iz te družbe, ki so stopili pred objektiv. To sem si od nekdaj želel in vesel sem bil, da sem naredil primitivno obliko fotokabine, saj sem tudi slike izdeloval kar na licu mesta.
- Potem me je poklicala simpatična piarovka iz največje galerije, če jim lahko naredim en poseben dogodek za blogerje in tviteraše. Takrat sem razmišljal, kaj naj naredim za čimvečjo promocijo in v tem iskanju sem brisal neka komercialna sporočila iz mojega predala. Z zadnjim kotičkom očesa sem zasledil, da obstaja nek stroj, ki zna takoj tiskati fotke iz socialnih omrežij. Tisto noč nisem spal, ker sem raziskal kaj to je in naslednji dan sestavil sistem, ki je na dogodku zaprtega tipa lepo popestril dogajanje. Saj se spomnite, kolegi, kajne?
- Od takrat mi kljuva ideja, da bi se s tem zelo rad ukvarjal. Toliko sem fotografa, da vem, kaj je F:5,6 in 1/250s (OK, za mano je tudi kar nekaj fotografiranj porok), toliko računalničarja, da znam najti tudi najbolj specialne programe za upravljanje s fotoaparati, jih preizkusiti in v parih dneh sestaviti v delujoč sistem. Zato mi je ravno v pravem trenutku prišla na uho informacija, da prodaja kolega od mojega prijatelja, ki je lokalni fotograf, tiskalnike za takojšnje tiskanje fotografij. Seveda sem letel v Domžale in domov pripeljal za ceno enega in pol novega stroja, kar štiri rabljene, vendar lepo delujoče stroje.
- Hudič je vedno v detajlih. Ko poguglam za fotokabino, vidim, da je v zadnjem času nastalo lepo število »soponudnikov« (oziroma konkurence), ki izvaja podobne storitve. Ni še konec. Ne. Šele začetek. Ko za kolega, ki ga zelo cenim, pripravim način zahvale s fotografijo za udeležence, ki na socialnih omrežjih delijo fotografije z dogodka, vidim, da je na drugi strani avle… seveda… fotokabina. Mah, pejte se solit. Na koncu sva se s fotografom zapričala in postala kolega – sedaj sem mu rihtal že novi avtomobil.
- In potem pridejo že prvi resni projekti. Tako smo naredili serijo promocij po Sloveniji za naročnika, kjer so se lahko obiskovalci lahko fotografirali na mestu promocije. Balončki s slikami risanih junakov so bili itak magnet, mi pa smo poleg fotografiranja poskusili prodati še kakšen avtomobil.
- Vmes pa se dogaja marsikaj. Veliko prebranega, novih informacij in predvsem idej, kam me bo fotografija vodila naprej. Poleg fiksnih postavitev na znanih lokacijah, promocijah in dogodkih, mi je ravno fotoprikolica postala dobra priložnost, da se dokažem. O tem v naslednji objavi.
Skratka, mavrica vedno kaže pot do zaklada. Vendar so vsi, ki so iskali zaklad, ostali praznih rok. Moj zaklad je skrit v delu, ki ga rad opravljam. Plačilo je potrditev, vendar ne bistvo. Osebna izpolnitev, veselje pri delu, ki je kot hobi, to je vse, kar šteje.