Danes sem zaključil s podiranjem pohištva in opreme, instalacij in tako naprej. Seveda bo težko najti nadomestne dele, razbita okna, tesnila in podobno.
Ko se je oglasil Aleš, že kar hišni mojster za omare, sva ugotavljala, da bo težko menjal obloge okoli oken. In hkrati, kakšno oblogo naj sploh da?
In potem razmišljam.
Ali sploh potrebujem okna? Kako lahko torej zminimiziram probleme v prikolici?
Tako, da jih odpravim, kot se to naredi v realnem življenju. Seveda, odstranili bomo večino oken, saj bom s tem rešil več problemov: od tesnenja in iskanja nadomestnih oken, saj so obstoječa tudi poškodovana, pa vse do tega, da bo tako prostor še bolj intimen.
Real life ima podobne izzive: včasih me muči kak problem, kateremu ne pridem do živega. Po daljšem teku pa ugotovim, da se sploh ni potrebno sekirat na zalogo, saj si sam jemlješ energijo. Bo že.
“What can happen? You just die a little.«
Slike tokrat ni. Še vedno preveč razbitin in smeti.
Ker imam že idejo, kaj in kako bom opremil znotraj, sedaj iščem sponzorja za notranjega opremljevalca. Oziroma opremljevalca, ki bi to naredil sponzorsko, oziroma dokaj ugodno. Seveda dobi svoj podpis na zadnji strani prikolice, kot vsi drugi, ki bodo sodelovali.
O zadnjem delu fotoprikolice pa še kdaj drugič.