Joj, kako ima rad ta stavek. Res. To je že pol poti do rešitve. Če bi samo nekaj »drekala«, potem moram izgubljati čas, da zvrtam, kaj sploh je narobe. Glede na to, da imava zelo pester vikend, vem kaj je. Nisva imela svojih rednih obredov, teka in mogoče tudi hribolazenja.
Kadar Saša (=žesnka) tako reče, moraš samo poalušati, kaj v resnici želi. Seveda je bila že skoraj tema in Saša vedno najde ugovor, na katerega moraš najti odgovor: »Pa je skoraj tema, pa punce ne smejo biti same, pa sem zmatrana, pa nekaj me tlele boli,…«
Seveda sem rekel: »Pejva tečt! Zdejle!« In potem pač še trikrat: »Pa ja no, sej ni problema, _________________________(vstavi odgovor na ugovor tukaj).«
In sva šla. Naredila sva tistih šest in nekaj kilometrov – higijenski minimum, da lahko rečeš, da si bil zunaj. Ko po prvem kilometru padeš v trans in svoj ritem, te ne more nihče nič. In greš. Premelješ misli, naloge, razmišljaš in se vtopiš v korake, naravo, dihanje. Ni ga lepš’ga!
»Hvala, dragi!«