Ko sva v petek s sodelavko končala sestanek v Kopru, sva nazaj grede pobrala dva štoparja. Bila sta bratranec in sestrična iz Poljske, zelo simpatična. Bila sta že na Bledu, šla na Triglav in končala na naši obali.
Brez nekih načrtov. Kar bo, pa bo.
Spomnil sem se na moje študentske čase, ko sva s kolegom preštopala do Berlina in nazaj. Med potjo se ti zgodijo take (lepe) reči, ki se ti jih na letalu, vlaku in hotelih gotovo ne. Samo s štopanjem imaš pristen stik z ljudmi, lokalci, »preprosteži« in »bogateži«, ki ti pomagajo – vse druži ravno to, da so tudi sami včasih štopali in sedaj vračajo uslugo drugim, ne glede na status, ki so ga v življenju dosegli.
Seveda to vračam tudi sam. Vedno privlečem kakšne turiste, ki potem pri nas prenočijo in gredo naprej. Želim jim pustiti dober vtis o naši gostoljubnosti in krajih, kjer živimo. Seveda je pardnevni obisk čisto nekaj drugega, kot pa da kdo z nami živi več mesecev. Seveda takrat se šele izkaže moja potrpežljivost, pripravljenost, resnični jaz. Ki pa najbrž tudi ni dosti drugačen od tega, ki traja tri dni.
No, seveda sem Mihala in Marto pripeljal domov, kjer sta prespala (namesto v gozdu v šotoru). Ko imaš tako kot štopar priložnost, da se umiješ ni varno ter udobno naspiš, je seveda treba izkoristiti priložnost. Debatirali smo pozno v noč in spoznavali vse izraze, ki so podobni v naših jezikih, saj smo se na koncu pogovarjali v materinih jezikih.
Drugi dan sem fanta vzel s sabo, ker smo šli pokrivati hišo. Ja, kaj pa mu je preostalo. Seveda mu je bilo fajn, da je videl, kako se to dela pri nas in kako se zabavamo ob končnem kosilu. Popoldne sem ju poslal štopat v Ljubljano, jaz pa sem šel pokrivati še eno hišo. Tako sem bil utrujen, da sem šel ob osmih spat, saj sem ju šel ob enih ponoči iskat, skupaj s tretjim sošolcem, ki je prišel v Ljubljano z avtobusom.
Danes sem jih še enkrat peljal v Ljubljano in pustil štopati na Barju. Nekdo bi lahko rekel, zakaj se toliko razdajam za neke tujce, od katerih nimaš nič. Ne vem; kadar je meni kdo pomagal, želim to vrniti drugim. In oni bodo vrnili mojim otrokom.
Vesel sem bil tudi, da je Saša sprejela goste in jih postregla. Vedno je taka sprememba kar velik problem, saj »kar vpadem« s kakšno novo idejo. Mah, super smo se imeli. Ko sem se v nedeljo zavedel, da nisva čisto nič naredil zase (od njive, do pospravljanja in najinih obredov teka in čajčkanja), mi je takoj škoda, po drugi strani pa bova gotovo nekako nadoknadila čez teden.
Tako, da smo imeli res pester vikend.