Franci

Ko smo imeli Fotoprikolico ob peti obletnici (zelo dobre) gostilne Druga violina na Starem trgu 21 (ja, tam, kjer je domovala gostilna Pri Pavli in Društvo za pražen krompir), se je okoli nas smukal en simpatičen dolgin, ki ni izgubljal časa, ter se kaj kmalu predstavil in vprašal, če nam lahko pomaga pri fotografiranju. Franci se je izkazal takoj vešč s tehniko, zelo prav pa je prišel tudi za “zrihtat” kakšno kavo ali prigrizek, saj sva s Sašo imela veliko dela.   

Beseda je dala besedo in s Francijem sva postala kolega. Nekaj časa je delal tudi v Drugi violini, pa mu je bil izziv premajhen. Sedaj pa še vedno ureja mreže v CUDV Draga, kjer tudi hodi na dnevno delo. 

Popolnoma ga razumem v tem, da rad dela tisto, kar ga veseli. Tako je postal moj pomočnik v Fotoprikolici, kjer postaja vedno bolj samostojen. (OK, zadnjič je “prodal” fotoprikolico na lokalnem nogometnem turnirju, kjer je sam poskrbel za čisto vse. Med pripravami sva imela celo nekaj problemov z opremo, kar sva rešila preko video chata preko FB messengerja, kar je njegova ideja! Sem prav ponosen nanj.) 

Včasih malce robat z besedami (kamera, kamera…. pa kaj hudiča je ta kamera?!?) pa še vedno zelo pripraven pomočnik, ki se hitro uči. Ko sva šla v Maribor na dvodnevni dogodek “Street food market MB”, sva pred spanjem dokaj utrujena malce govorila o sebi in tuditudi o njegovi hibi. Izvedel sem, da je bil veliko po operacijah, celo nekaj časa v komi, skratka bolnica mu ni bila tuja. In to že kot majhen otrok. Zato tudi ni čudno, da je po petih marsikateri visoko učeni fakultetni izobraženec. 

Bolj kot to pa obvlada poštenje, srčnost in pripravnost nesebično pomagati, biti v pravem trenutku na pravem mestu. 

Take nepokvarjenosti si želim od vseh ljudi, ne glede na izobrazbo, položaj ali status v družbi. Od Francija se lahko dnevno naučim, kar sem skozi leta odraščanja pozabil. S prvinsko preprostostjo mi vsakič postavlja ogledalo. 

S CUDV Draga smo se tudi dogovorili tudi o plačevanju nagrade, saj je zelo priden in aga brez besed. Tako mu lahko brez problemov namenim del denarja, da pokrije svoje stroške in mu ostane kaj tudi zase. 

Sedaj se bliža jesen, zato sva eno Fotoprikolico peljala k njemu na zimovanje. Seveda je Franci že v akciji in jo bo prenovil do konca. Po njegovih idejah in načrtih. Vse mu prepuščam, ker vem, da bo uredil in naredil, kot je treba. Izgleda, da bo modra Fotoprikolica postala kar njegova. Pa naj bo! 

Naslednji projekt pa bo pridobiti nekaj partnerjev, ki bodo podprli Fotoprikolico kot projekt socialne odgovornosti, da lahko s Francijem obiščeva še več dogodkov, kjer deliva veselje in nepozabne spomine. 

Skupaj lahko dajeva družbi nazaj srečo in veselje, ko obiščejo najin “hram smeha”.