S Fotoprikolico v bistvu delamo res lepe stvari.
Opažam namreč, da so nekateri ljudje zadržani. Niso si všeč. Oni so pa “vedno grdi na slikah,” pravijo. In ko slišijo tisti stavek “SE GREMO SLIKAT?” Že začnejo analizirati. Analizirati obupne slike za osebne izkaznice, mogoče stare slike iz razredov osnovne šole, mogoče celo slike iz poroke, ki je bila pred leti, po drugi modi.
Seveda se vsak človek skozi življenje spreminja.
Ko vidim starejšega gospoda ali gospo, ki sta polna energije in jima razbijajo “drugopubertetniški” hormoni, vem da bosta naredila lepo fotografijo. Pa če prva ne bo uspela, bomo naredili še eno. Takrat se tudi spomnim, da bom tudi sam enkrat siv, pa malce bolj počasen v mislih in dejanjih. In želim si, da bom tudi takrat lep. Posebno lepoto lahko izžareva vsak.
Kaj pa sploh dela notranjo lepoto?
Manj zadrtosti in problemov, ki jih ni; manj razmišljanja o slabem in mnogo več otroške razigranosti, sproščenosti, enostavnosti. Vsi ljudje smo lepi, če to sami želimo.
Dober primer imam tudi v hiši, kjer se z ženo vedno slikava na tekih, hribih, pohodih. Selfiji so namreč pomembni. Če se ne slikaš in objaviš na socialnih omrežjih, te namreč ni.
In vedno je bila žena manj navdušena, z nekim čudnim izrazom, ki ni bil za nikamor. In je iz lastne zadrtosti sama naredila, da se je potrdila tista “na, evo, spet sem grda na fotkah”. Pa sva se enkrat lepo zmenila: “lej, fotka bo, če želiš ali ne. A ni škoda delat slabe fotke? Dej raje zapoziraj, tako-pa-tako.” (Seveda kot amaterski fotograf vem, kako se lahko na hitro naredi lepša fotka). Od takrat so najini selfiji lepi.
In kaj naj jaz naredim, da bom lepša/i na fotki?
“Najprej se sprosti. Potem se usedi malce postrani s telesom, še bolje tudi malce iz centra fotografije, glavo pa itak zravnaš proti kameri in pogledaš malce pod čelom, tako, kot bi želel/a, da malce flirtaš s kamero.” – Enostavno pravilo za vsako fotko, ki deluje vedno znova.
In potem se vse zgodi zelo hitro.
Operater poskrbi, da je kadriranje na fotki lepo, vmes pa še usmerja vaš pogled in vas poskuša še malce nasmejati. Ko se zabliska fleš, pa le-ta poskrbi, da je osvetlitev pravilna. Tako je fotografija gotovo res lepa!
Po izkušnjah imamo nekje 99% procentno zadovoljstvo. Tudi tisti, ki so res zadržani, ki res mislijo, da ne bo uspelo, so na koncu navdušeni. In večkrat se nam zgodi, da pridejo čez par minut nazaj in še enkrat pohvalijo svojo fotografijo, da “tako lepe fotografije pa v življenju še nisem imel/a”. In natisnem še eno. Za sina/hči ali vnuke.
Da bodo imeli lep spomin.
Kaj pa tisti 1%, ki ni zadovoljen?
Tisti procent se deli na dvoje:
- na pubertetnike, ki rečejo, da ni v redu, še preden vidijo fotografijo, (resno, kar nekaj primerov je bilo takih) – takim pravimo, da se naj pridejo čez par let še enkrat slikat (hec),
- na ljudi, ki res ne morejo iz sebe – Takim predlagamo, da se pridejo še enkrat slikat z družbo, prijatelji. In pomaga.
Lepo je namreč, ko ljudi spraviš do nasmeška. Tistega pravega. Nasmeh sprošča endorfine, hormone sreče in vesel sem, da je naša Fotoprikolica laboratorij za sproščanje hormonov sreče.