Maksimirski stadion v Zagrebu s(m)o včeraj napolnili pravi ljubitelji skupine U2 (v ponedeljek je bil pravi koncert, v nedeljo so imeli le generalko):-).
Popotovanje se je začelo, ko sva s Sašo zjutraj odpeketala proti levemu robu naše državice, kjer smo se z avtobusom bivšega Avtoprometa Gorica odpeljali na desno-spodnjo stran naše Slovenije in naprej proti Zagrebu v “Lijepu našu”. Seveda smo se na avtocesti prehitevali z drugimi poskusi mobilizacije našega akustično izobraženega prebivalstva v podobnih avtobusih in s podobnimi pesmimi v njih.
Seveda so Darsovci pripravili nekaj logističnih izzivov (najprej pred Postojno, potem Ljubljana Vič), ki jih je naš vrli šofer Aleš odlično izpeljal. Pa še to: takega šoferja pa še ne: naš šofer Aleš nam je pripravil posebno kompilacijo, ki je bila res odliiiična: od starih pesmi, preko najnovejših (katerih esedila smo se učili še na avtobusu) do hitov, ki so nas dvignili pred Zagrebom… Zakon!!! Hvala za to!
Hja, prva kritika je priletela takoj na velesejmu, kjer smo se sparkirali. nikjer niti enega organizatorja, osebe, ki bi znala mahati z rokami v smeri, kjer bi bili organizirani prevozi vseh vrst (taksiji, kombiji, avtobusi, rikše, vozovi, konji, karkoli – včeraj bi vsi lepo služili). Zato smo odmeketali v čredi proti tramvaj postaji, kjer so se redno-progaški tramvaji zarivali v gnešo, ki ji ni bilo konca. Manjši logistični premik na drugo stran avtobusne postaje (ker se vedno, ampak vedno na začetku zabarikadira kak pacient s kakim ruzakom in ne psusti ljudi naprej) in hopla na prvi tramvaj. Pazi: prvi tramvaj!!!
Ko smo se, zloženi kot sardine (Hrvatje imajo namreč dobro tradicijo pakiranja rib) počasi odmajali proti Maksimirju, so že začele padati smešnice in šale na račun te izkušnje.”Na, daš totih 120 eurotov pa dobiš koncert, savno, spoznavanje ljudi, vse…” je rekel en Štajerec. Avtobus pa v smeh, ker smo bili itak sami “domači”.
Tisti liter vode, oziroma znoja, ki sem ga prelil v samem avtobusu smo nadoknadili šele v vrsti pred stadionom. Hopla čez ograjo (saj veste: pacienti z ruzaki) in smo bili cca. 100 ljudi bližje cilju. Naša inšpektorica Jana je prejela občutljive informacije o tem, kam se splača vmestiti, tako da smo se vsi pripravili na to, da pridemo v ožji krog, finale.
In res, ko so odprli ograje, se je pobesnela množica v skorajšnji tišini prebijala do šlatajočih varnostnikov (bili so ZELOOO prijazni, res), vrat, notranjih prostorov, na stadion, proti ograji… opa: finta – v krog se je šlo bolj desno, torej gremo tja. Druga kontrola, šlatanje in .. SMO V FINALNEM KROGU!!!” Jeee. Kje so pa drugi? Ker nas je bilo deset slovenaca, so se eni zataknili na kapiji in se kasneje pridružili. Spoznal sem tehnike osvajanja prostora s pomočjo kakih dekic, ruzakov in predvsem vsedenih kipov, ki se ne premikajo več. Vsaj ne do začetka koncerta. Le tako si lahko priboril tistih 50x50cm življenjskega prostora, kjer si izvajal avdio in vizualne učinke.
Prišla je prva predskupina… nankar ji ne vj’m imj’na. (Taprvi pa bodo morali še malce povaditi. Več šundra bi naredila Siddharta – ziher.)
Snow patrol so nas dodobra ugreli, res dobra muska. (Filmček sledi).
In potem so prišli na oder. Štirje “dediji”, ki so dvignili cel stadion na noge, takoj! Zakon. (Moj prvi filmček je bil zaradi moje treme tako zmahan in zvokovno predoziran, da ga ne bom niti objavil.)
Od sedaj naprej pa ne bom več nakladal, saj naj govorijo fotke in filmčki.
Fantje so zakon, vsak akord dobro odšpilan, vsak boben udarjen, žica odbrenkana – kot na prvem posnetku… In ravno prav improvizacije, da je bila vsaka pesem izjemna. Neponovljiva in izvedena samo za nas – teh 70.000 ljudi, ki so neizmerno uživali.
Oder je bil res 360°, saj so fantje nekaj pesmi odigrali “na drugo stran”, kar so gledalci bučno pozdravili.
In nenazadnje si poglejte, kdo je se najbolj drl, skakal, žvižgal…
Ajaa, filmčki pa so na voljo tukaj.
Ajaaaa in nenazadnje: to je bila moja najboljša rojstnodnevna zabava. Hvala Egon, Alenka, vsi Stoparji in drugi “sofinancerji”.