Moj prvi maraton

Za mano je 42km teka iz Mozirja v Logarsko dolino. Runkeeper mi kaže 1550 m vzpona, Runkeeper urca pa, da sem pridrsal na cilj v štirih urah in pol.

Maraton Celje Logarska je bil tokrat jubilejni, trideseti. Narejen je zelo amatersko: spletna stran je iz pamtiveka, komaj kaj osveževana, sponzorji so sami lokalni, majica bo primerna le za naslednje beljenje sobe, cilj in oprema sta tudi preprosta, da sem tuširanje opravil kar v lijaku, ker je bila drugače gužva.

To predvsem priča o zanesenjaštvu, nekomercializaciji dogodka, o preprostih, vendar srčnih ljudeh, ki so že tridesetič organizirali ta dogodek, večina od njih ga tudi kak dan prej preteče v celoti! Ker je to eden izmed daljših tekov (po dolžini, kot tudi po letih) lahko samo rečem: kapo dol, fantje! (Naj se spravi delat dogodek tisti, ki meni, da zna bolje.)

Tek je res enkraten, po naravi, ob bučanju Savinje, ki nas je spremljala v drugem delu, predvsem pa po zadnjem delu, ko prideš v Logarsko in imaš zadnje tri kilometre za to, da si ogledaš to prečudovito dolino…, ki jo sploh nisem videl, saj sem imel od 35 kilometra krizo in so mi noge delale v polovico počasnejšem ritmu in s polovičnim odmikom, kot sem želel. Glava bi, telo tudi, noge se pa s tem ne strinjajo.

Začelo se je obetavno. V Mozirju je najprej napralo ultraše, ki so se bližali iz Celja, potem pa smo na znak “devet, osem, sedem…, ah, kar pejte…” Odbrzeli po razmočeni poti in zbijali moralo ultrašem, ki so imeli za seboj že preko 30 kilometrov.

Ujel sem dober ritem, nekje okoli 5.20 min/km, kar mi je povzročilo pulz nekje v bližini pod 160, in pomenilo, da v takem tempu še vedno “hujšam”, oziroma kurim glikogen in zaloge uskladiščene hrane (beri: špeha), ne pa mišic. Ker sem v zadnjih tednih pridobil tri kilograme, sem tekel težje. (Toliko ne planirane zaloge nisem niti potreboval za maraton, zato bi z veseljem zamenjal kakšno kilo za lahkotnejši korak.)

Bo že. Sedaj imam pred Ljubljancem čas, da se malce sestavim in shujšam.

Prva stvar, ki mi je zmešala ritem, je bila razmočena trava po poti na travniku, kjer je vsem drselo. Skoraj bi naredil ukemi (kontroliran padec pri Aikidu), tukaj bi seveda bil nekontroliran. Pa je šlo. Kmalu spet na asfalt in prvi gel za energijo!

Aja, par dni nazaj sem si kupil hidracijski nahrbtnik, ki sem ga gledal nekaj časa. V njem sem imel čisto vse: gele – v levem zadnjem žepu normalne, v desnem zadnjem žepu pa tiste »tahude« s kofeinom, energijske ploščice za vsaj deset ljudi, v levi naramnici flaško z vodo, v desni z nekim napitkom s kofeinom (ki ni dosti koristil, moram menjati proizvajalca), robčke za uporabo na naravnem veceju v koruzi, datlje, ker sem mislil, da sem ultramaratonec in tudi toliko rabim, manjkali so samo še bobi palčke ali prestice in pa Pinole piškoti od Tarahumar, kar nisem uspel speči dan prej. »Svega i svašta«. Počutil sem se kot Robokop ali pa vsaj kot SWAT vojak, ki lahko s svojim telovnikom ziher preživi kako leto v divjini, če ga pač ne najdejo.

OK, nazaj k teku.

No, saj tudi to je tek, saj sem po parih kilometrih padel v svojo meditacijo, ritem in prepevanje “tazadnje melodije” (vedno lovim ritem kakšne zadnje melodije, ki jo slišim na radiu. Tokrat sem tolkel eno štanco do nerazpoznavnosti, kar sem opazil med vstopom v Logarsko, kjer tudi ritma nisem vedel več. Sedaj vem katero: »Prayer in C« od Lilly Wood & The Prick). Opazil sem, da v tej svoji meditaciji ne želim nikakršnega naprezanja možganov, misli se pletejo same. Zato oprosti, kolega Toni, da sva se kmalu razšla in sem pospešil na samo.

Opazil sem tudi, da mi je kapa prišla še kako prav. Poleg zadrževanja dežnih kapelj in hkrati znoja, mi je služila kot plašnice. Šilt je bil ozek in poveznjen navzdol, da sem videl samo pot pred sabo. Med tekom sem si kapo enkrat odkril in se prepustil dežnim kapljam, da so me osvežile. Bilo je božansko! Počutil sem se kot pomanjkljivo oblečena deklica iz kakšne reklame za Radensko.

Hkrati pa je celotna lepota pokrajine dobesedno butnila v moj fris, kar je bilo enostavno preveč. Porabil sem precej energije, da sem obvladoval ves ta pogled, barve, lepoto krajine, zato sem hitro poveznil kapo še nižje, se spravil na raven vlečnega konja s plašnicami in kopitljal naprej. »Focus, baby, focus.«

Resda sem imel veliko energije za razno dobacivanje sotekačem in kolegom, za pohvale tistim, ki so nas (najbrž samoinciativno) stregli na okrepčevalnicah, pogovor s kolegi, ki se poznamo in širše. Ampak po parih stavkih sem raje bil sam. Čisto sam. V svojem ritmu.

Lepo je, ko se ti teče. Samo teče in nič drugega.

Kmalu sem prišel do mesta, kjer so nas najprej motivirali, potem pa demotivirali sotekači v Ljubnem, ki so začeli s 27 km tekom. Vsako navijanje je super, vsak, ki te prehiti, pa kar ustavi korak in zapre sapo. Ampak se nisem dal in tekel naprej, s tempom okoli 6min/km, kar je v redu, saj je pot začela zavijati navzgor. In med temi klanci srečam kolega, Jureta Cudermana, ki je imel za seboj že preko 50km. Po manjši krizici me je seveda prehitel.

Mojih prvih 30km je bilo odličnih, potem pa se je začelo. Čakal sem tekaški zid, moral sem biti že mimo, pa vseeno, začelo se je malce ustavljati. Takrat so se bližale Luče, kjer je bila spet druga ekipa de/motivacije. Verena se je drla “dejmo Cj’rknca!”, kar mi je godilo, zato sem spet malce pospešil. Seveda so me po par metrih začeli prehitevati, tisti, ki so začeli s tekom na 17 km. Potem sem opazil še eno malenkost, ki pa se mi je v tistem trenutku zdela zelo pomembna: zadnji tekači so imeli čistejše copate, še dišali so po raznih parfumih, celo en zagorel »model« s sončnimi očali me je prehitel. Te čistejše tekače sem »spoštoval” manj od tistih, ki so bili usrani do riti. Kolegi. Soborci, in med njimi nekateri seveda tudi ultraši.

Na 35km pa sem doživel »mehek asfalt«, noge me naenkrat niso ubogale, ni šlo več. Ko sem se ustavil na okrepčevalnici, sem noge komaj odlepil od tal: »Začelo se je«. Ne vem, nisem čutil ne krčev (dehidracija), niti da bi se na sploh počutil “švoh” (energija, hrana), samo noge niso več ubogale. V bistvu sem bil ful vesel, da sem pretekel do 35km, pa vseeno sem zakorakal bolj počasneje. Kar mi je telo vrnilo s tem, da sem začel naprej teči še mnogo težje. Ker sem pač hodil, sem vmes po telefonu poklical hči in preveril kako je s Sašo. Bile so v redu, nekje 5km za mano. Občutek sem imel, da se Saša zelo dobro drži in da bo ziher lažje pretekla celotno razdaljo, kot jaz.

Tista kriza je povzročila, da sem se še nekajkrat ustavil in počasi drsal navzgor. Gotovo je bil levji delež ravno v hinavskem klancu, ki se je neopazno vzpenjal navzgor. Okoli mene so se vrstile ene in iste »face«, s katerimi smo se prehitevali. Ti “naključji prijatelji” po navadi na takih tekih pomenijo zelo veliko. Z enim možakarjem sem se pozdravil tudi na cilju, med tekom pa mi je rekel, da gre na 27km, da pa je že pretekel celotno razdaljo deset let nazaj in z desetimi kilami manj. Med krizo pa me je sledila in prehitevala mladenka, ki je imela lepo postavo, vso v najbolj športnih pajkicah in dresu. Resda zaripla v obraz in s krizo, podobno moji, pa vseeno mi je dajala ritem z lepim pogledom v njeno silhueto. Nič takega ni bilo, pa vendar je bilo lepo slediti. V finišu sem jo (seveda) prehitel. Komaj.

Smešen je bil tudi nek poseben krč, ki me je zgrabil v stegno zadaj in ki mi je povzročil, da mi je noga trzala naprej, torej da sem hitreje dvignil nogo. Kot bi me s kakšno roko »ušlatal« nekdo od zadaj in tako privzdignil nogo. Seveda je to bilo samo na eni nogi, kar je bilo moteče, pa tudi mimoidoči so gledali, kaj tako čudno brcam.

Glede na odličen poslovilni tek dobrih prijateljev, s katerimi smo šli okoli Ljubljane po PST, sem vedel, da bo tudi ta maraton užitek! Tukaj sem se uštel le ob dejstvu, da je pot navzgor oteževalni dejavnik in da bo tempo slabši. Med to krizo mi je bilo za čas čisto vseeno, čeprav sem hotel preteči svoj prvi maraton pod štirimi urami. Ker nisem poznal poti, nisem varčeval z energijo in zapadel v krizo, ki mi je bila res tuja. Že dolgo se nisem ustavil med tekom. Prava depra. Pač fural sem safr nekaj metrov. Večkrat.

Tako sem se bližal cilju s časom štiri ure in pol, kjer sem šele na koncu lahko pospešil iz neke meni neznane moči, ki sem jo pripisal magični energiji, ki jo dobiš, ko pri ultramaratonih preženeš krizo s tekom in ti bolečine ne pomenijo nič, kjer pač samo tečeš naprej. Kaj pa vem… Na cilju sem namreč moral par  minut hoditi okoli, se raztegovati, saj sem čutil, da mi bodo noge drugače otrple, napolnjene z mlečno kislino bi postale nezmožne narediti koraka naprej, kar si res nisem smel privoščiti.

In ko sem se malce sestavil, priteče na cilj prijatelj Benjamin, seveda z vso ultra dolžino, svež, kot da bi tekel za malo malico. Bravo! Srečal sem ostale kolege in prijatelje, in v veselje mi je bilo čestitati vsem, saj so vsi pretekli nemalo kilometrov. Posebna zahvala gre Teji, ki mi je 5km pred koncem dala odrešilno (= »žegnano«) vodo, saj je je meni zmanjkalo. Čeprav je bila 2 km naprej okrepčevalnica, mi je ta voda pomenila največ!

Po preoblačenju, ko nisem vedel, ali naj dvignem nogo višje ali naj se sklonim, saj je bilo oboje enako težko, oziroma skoraj nemogoče, sem odkrevsal še naproti Saši in Ani, ki sta pribrcali v spodobnem tempu v cilj. In res je Saša veliko manj hodila, torej je bila dosti bolje pripravljena od mene! Ponosen sem na obe z Ano, ki ji je vseskozi držala moralno podporo in nosila vse bidone, tablice, banane.

Ponosen sem tudi na vse sotekače, ki so spet presegli same sebe. Nekaj jih je premagalo 73km, nekaj pa jih je navdušilo s svojo prvo sedemnajstko – obojim to veliko pomeni. Kot tudi meni, saj sem prvič pretekel maratonsko razdaljo.

Pred letom dni je bila to iluzija, drugo leto zna biti 73km. Utrujen sem bil tako, kot sem bil na mojih enaindvajsetkah v osmem razredu osnovne šole, ko sem štirinajst dni komaj hodil. Takrat mi ni nihče povedal o hidraciji, energiji, hrani, tekaškem zidu, ipd.

Sedaj, dan kasneje razmišljam, da smo res naredili presežek. Da sem v noge dobil pravi maraton, ki ga bom z veseljem odtekel še večkrat. Sedaj ni več meja, samo noge naj zdržijo brez poškodb. Ljudje, ki tega ne izkusijo, res izgubijo veliko v življenju. Seveda tisti, ki pretečejo ultramaraton niso norci, temveč so le dobro pripravljeni! To je to! Začel sem s 400 metri na dvorišču za hišo na Lazah pred nekje 35 leti.

Sedaj pa par dni pingvinčkanja, potem pa spet pot pod noge, Lisso zraven in gremo! Jutri zjutraj greva na redno turco, saj so noge že odlične. Pred novim letom bi rad naredil še kak podvig, a naj zaenkrat ostane le v moji glavi.