“Meh…” – ali kako se ne preteče maratona

Prijetno škrabljanje dežja noč pred tekom se je skupaj z mojim razmišljanjem sprevrglo v pravo moro, saj nisem zaspal dolgo v noč. Nekaj je pa dodalo moje fizično stanje, ki mi že par mesecev zapleta noge.

Pri Romanu, kolegu, blogerju in tekaču smo bili tako lepo sprejeti, da bi šel naslednjič tja kar na vikend paket s polpenzionom. Obujali smo spomine na #UTVV, kjer je on naredil dolgo varianto, jaz pa sem bil navdušeno utrujen na 50 kilometrski preizkušnji. Delali smo tudi načrte za naprej, saj bo čez dva tedna Slotrail tek po naših krajih, kjer bom kot prostovoljec pomagal na dveh kontrolnih točkah.

Moja prijava na 75km preizkušnjo mi je bila »sumljiva« že od začetka, vendar si nisem priznal. Par mesecev po Vipavi se je moje »podvozje« začelo čudno obnašati: zjutraj me useka v križu tako, da se komaj zvlečem do dnevne, kjer na armafleksu preležim par minut in med tem dvignem rit, nardim kak plank, skleco. Več ne gre. Hernija hoče svojo pozornost.

Zato sta mi dež in neprespana noč potrdila, da tokrat opravim z maratonom, ultramaraton pa počaka kakšno lepše vreme in boljše počutje.

Zjutraj sem se po nujnih odpovednih esemesih zvrnil nazaj v posteljo in končno odspal kakšno urco. Dež se je umiril in kmalu bi obžaloval odločitev, da vseeno nisem na štartu v Celju.

Osem na uri in pričakovanje v nogah

Izgledalo je, da se bo vreme naredilo in bo lep dan. Prvi ultraši so že prečili Mozirje, srečali smo se z meni ljubimi ljudmi. Saša in Ana sta ravno v pravem trenutku prišli s Komarske, kjer smo pustili Andrejo, ki raje uživa s sorodniki naše Lisse.

In smo štartali.

Znana zgodba: takoj se mi je pojavil krč v levi nogi, da sem moral hoditi po robu cestišča, da mi je lahko noga klecala navzven in je skozi tako specifično “razgibavanje” krč malo popustil. Minilo je prvih osem kilometrov, ko mi je (kot vedno te dni) bolečina iz krča v levi nogi prešla v desno koleno in šopek vezi okoli njega. Znano, ofkors.

“Ma ne morš tako tečt, no!”
Namesto, da bi užival, sem začel pospešeno travmirati. Od prvega kilometra naprej sem stresal slabo karmo (nadaljeval tudi po cilju in še sedaj, ko to pišem, sem ves nejevoljen). Ni mi več problem fizično preteči maratona. Da pa bo glava naredila tak »kažin«, si pa res nisem mislil.

Glava bi, motor tudi, noge pa ne dajo. Počutim se, kot bi tekla krava, kar je poseben užitek, če jo gledaš od zadaj: boki so pri miru, noge skoraj nepokrčene, vimena se otresajo, kot bi gledal največjega jebača, vse skupaj pa izgleda, kot da se bo glih-glih razsula po poti. No, tako delajo moje noge.

Kolega Peter je v enem zadnjih tvitov pred tekom omenil, naj se ob krizi spomnim najlepših treningov. In res sem se poskušal vračati na pota tam okoli Radleka, kar bodo »zlorabili« tudi tekači sedaj na Slotrail teku. Takrat sem jih 44 naredil brez problema. Kak teden prej 35 v neznosni vročini. Vmes skakljal skoraj dnevno po Slivnici. Tokrat pa sem že pri petnajstem razmišljal, kaj vse gre lahko še narobe.

In je tudi šlo.
Ostal sem brez glikogena nekje pri 18 kilometru in komaj čakal, da preidem na mast. Pa vendar je ta kriza trajala dlje, veliko dlje. Vmes sta me moji dekleti oskrbeli s polento in domačimi energijskimi ploščicami v Ljubnem, kmalu sem jih tudi poklical, da si želim mojo srečno majico, da se pač preoblečem, saj je rosilo.

Ja, vraževerje, obred, »lucky things«

Imam komplet opreme, za katerega mislim, da mi prinaša lažje noge in srečo na teku. Majica, hlačke, (gat itak ne nosim), nogavice in kompresijski nogavčki, copati, palice, kapa, nahrbtnik.

Tokrat sem bil na začetku čisto »razštelan« (seveda z “napačno” majico) in sem zaradi vraževernosti želel »sanirati« stanje vsaj z majico, ki sem jo imel na #UTVV in Ljubljancu. Po Lučah sem tako ujel Ano, se preoblekel in komaj odkrevsljal naprej. Malce je pomagalo. Pri duši… noge še vedno niso ubogale.

Resda je bilo v mojih nogah že konec koncev prek 25km, sam kaj, ko te potem en mladec, ki skoraj niti prešvican ni bil, pove, da je že iz Celja in da je le enkrat pred tem tekel maraton in je sedaj moral probat še to preizkušnjo. »Mona, kaj ne vidiš, da se matram, ku prasc?« sem si mislil. Rekel pa sem le »bravo!« in »vsa čast!«. Seveda me je tudi on pustil zadaj.

Potem pa se je vsa moja slaba volja, bad karma z vso čustveno gnojnico preteklih ur skoncentrirala v enormen oblak, ki nas je začel prati, kot za stavo. Čutil sem se krivega, za tako slabo vreme. Sori vsem, iz srca sori.

Ko je potegnil še veter, sem začel resno trenirati tremolo s kostmi in samo še en počasi vozeč avto je manjkal, da bi prisedel zraven in zaključil kalvarijo. Še raje kamion, nakladalka sena, prikolica s ponjavo, cigani z vozom, saj sem bil ves premočen in nisem želel nepovratno zmočiti avta. Zgodilo pa se je obratno: prvi avtomobil, ki je šel mimo, me je celega ošprical.

Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem v tem mrzelm dežju na polna pljuča zavriskal in se pognal v dir! »Tistih k*rčevih osem kilometrov pa ziher zmažem«, sem si mislil. In res, vsi krči so odpustili in začel sem teči »na polno« (to najbrž pomeni, da sem krevsljal ves skrčen, pač le malce hitreje od hoje sedemdesetletne babice z dvema vnučkoma, lahko celo zatrdim, da sem vmes celo prehitel Usaina Bolta Zakovico v zelenorumenem dresu.)

Delovalo je. Ko se je prikazala Logarska, nisem padel na finto kot lani, saj sem vedel, da je še vedno štiri kilometre do cilja. Tekel sem kot nor pred krvoločnimi zasledovalci, kar je potem potrdil tudi Andreas, saj sem mu ušel, hkrati pa sem ugotovil, da vedno po 35 kilometru preidem res iz krize ven… in bi.. mogoče pa… drugo leto… hmmm, gotovo bi šlo… poskusil preizkusiti, koliko je teh »popetintridesetkilometrskih« občutkov moči na dodatnih 30+ kilometrih.

Triumfalno sem prikrevsal pritekel v cilj in takoj poklical hči, za katero sem mislil, da je obupala, saj me je klicala, potem pa se ni javila več. Ko mi pove, da je samo še dva kilometra do cilja! Juuupiiii!

Na koncu srečam še Sašo in slika je bila popolna. Bil sem vesel zanju in mnogo manj zase. Noge me skoraj nič ne bolijo, boli me glava od vsega sranja, ki sem ga premleval brez potrebe. Boli me srce, da nisem užival več, kot le zadnjih osem spranih kilometrov do cilja.

Meh… Nisem zadovoljen. Pretekel sem maraton in to celo slabše kot lani (pa še vedno mnogo bolje, kot 98% ljudi na svetu), ampak celoten potek mojih misli v glavi, ter občutek nog po teh poteh… – to pa ni bilo za nikamor. Za zjokat. (Saj bi se brcnil v rit, pa se ne morem, ker me vseeno malce bolijo noge, no.)

Moti me, kako si lahko s slabimi mislimi uničiš potencialno dober dan. Po navadi na vsaki p*zdariji raje zavriskam, kot zakolnem, pa gre vse lepše naprej. Tokrat sem zavriskal mnogo premalokrat in mnogo prepozno.

Do naslednjega vriskanja bo treba na servis podvozja in nadgradnjo računalnika v glavi. Škoda tako lepih priložnosti za doživljanje nirvane in edinosti s svojim telesom, res.

Zato »meh…«.