Celo življenje se že dokazujem.
Mogoče je to tudi izziv patoloških odnosov nepotrditve pri starših, predvsem pri očetu, ki ga ni bilo.
Mogoče je to le spodbuda, da dosežem več in bolje.
Mogoče pa sem v svojem življenju videl veliko nepravilnosti, slabosti, ki bi jih rad odpravil – pri sebi in v družbi.
Mogoče pa je to enostavno prav.
Od mladosti, ko smo naredili prvi disco v farovžu pa vse do zadnjih dogodkov, ko smo ob 60. letnici AMD Cerknica organizirali veliko srečanje starodobnikov v Cerknici, opažam, da želim nekaj spremeniti. In to mi tudi uspeva. Malo po malo.
Le nekajkrat v življenju nisem storil, kar bi mogel. Enkrat je na avtobusu iz Ljubljane zaslabilo eni gospe, ki je padla vkup. Takrat sem samo gledal, kako je moj kolega skočil do nje in ji pomagal k zavesti. In drugič, ko sem gledal, kako na ulici pijan moški pretepa svojo žensko vpričo drugih ljudi.
Ti dve dejanji mi ostajata v opomin pri vsakem delu, ki se ga lotim. Ne “drajva” me negativnost, temveč pozitiva. Zato sem naredil že marsikatero stvar za soljudi. Nenazadnje sem ustavil roparja na ulici sred gneče ob belem dnevu (in hkrati opazil, da sem vsem naredil večje probleme, kot korist: trgovina je morala delati prijavo policiji, drugače samo poročilo za zavarovalnico, ropar je imel najbrž zlomljen nos, kar mi je zelo žal še danes, varnostnik je moral delati, ker bi drugače samo izpolnil poročilo,…).
Pa vse do poplav, ko smo zbirali za razvlažilce in opremo, da so lahko ljudje obnovili svoje poplavljene domove. Vse v privat času, oziroma celo med delom. Ker mi je bilo mar za druge.
Kdaj pa kdaj se zgodi, da kaj ne uspe popolnoma, potrudil sem pa se vseeno, kolikor je bilo v moji moči. Ko se bom enkrat obrnil nazaj, bi rad, da za menoj ostanejo dobra dela.
Sem človek akcije.
Tudi zato ne morem sprejeti vseh negativnosti ob ravnanju politike. Mar mi je za moje otroke, ki bodo prejeli to, kar delamo danes zanje. Če ne bomo delali dobro, nam ne bodo ravno hvaležni. Večkrat sem tudi sam že pomislil oditi v tujino in uspeti tam. Je to nemoč kaj spremeniti ali nesposobnost povprečnosti, ki se jo nam pripisuje? Zato ostajam tukaj, vendar si želim boljšega življenja.
Zato sem se pridružil stranki Lista Marjana Šarca. Od prvega srečanja naprej nosim v sebi vprašanje “Kaj bomo storili drugače od predhodnih strank, ki imajo ime vodje v nazivu stranke?”. In to vprašanje bom reševal do konca svojega delovanja v tej ekipi. Navdušil me je Marjanov pogled na zadeve, saj sem v programu takoj povezal vse točke s svojimi lastnimi. Ne morem verjeti – jaz kot malce bolj desno usmerjen, se strinjam s programom levičarja. (A se moramo sploh tako ločevati? A se ne bi raje ločevali na aktivne in še bolj aktivne? Na pozitivne in nergače (aja, to se že)?)
Štejejo le dejanja.
Zato že sedaj sprašujem sebe in vse tiste, ki imajo namen kaj pripomniti: “Kaj si TI pripravljen storiti za našo državo? Kako boš naredil, da nam bo bolje? A so tvoja razmišljanja res v korist vsem?” V kolikor iščete prostor za nerganje, greste lahko drugam. V kolikor želite dodati svoje poglede, ideje in proaktivno delo, dobrodošli. Vključite se v politiko (katerokoli stranko) in delajte ljudem v prid. Vedno se vprašajte, kako lahko pomagate, da nam bo vsem bolje. Ali so vaša dejanja etična in moralna?
Zgleda zelo naivno, kajne? Pa vendar me je ravno ta naivnost prignala do tega, kjer sem. Nekaj sem že dosegel, želim še več. Ne bo enostavno, saj so stvari tudi zapletene, večplastne. Ne bo tudi hitro, kot se v podjetništvu hitro dogajajo razni projekti. Sprejemam vse s polno odgovornostjo in kančkom naivnosti.
Bo pa drugače, kot je bilo do sedaj.
V to sem prepričan.