Po “prekrokani” noči smo se danes malce pocartali in vstali šele ob desetih. Včasih paše.
Potem pa je udarila nekakšna slaba vest, saj smo opazili, da bo pozno kosilo, predtem pa razen čaja, nisva naredila čisto nič. Na Slivnici je gužva, s tamalima se nama ne da preganjat. Pa sva šla teč.
»A greva malce dlje danes?« sem jo vprašal. »Pe pejva,« me je hitro zafrknila, saj vedno čakam, da bo kakšna lenoba prekinila načrte. In sva šla – planirala sva teči okoli Zadnjega kraja, čez Otok in nazaj. Da bo nekje švoh 20km. Aja, pojdiva od doma, da dodatno dobiva še kakšen km za ziher.
Bilo je nekje 4 stopinje nad ničlo, čisto lep sončen dan, prelep, da ga ne bi izkoristila. Ko sem začutil pesek na poti na jezero, sem razmišljal, da me noge in kolki bolijo od teka dan poprej, pa da sva jedla nek sendvi z mortadelo, kar res ne paše, pa da imava itak malce razmajan bioritem, pa da nama ne bo uspelo. Pa saj se vedno lahko obrneva. Greva pač osem km v eno stran in potem nazaj.
Ko sva prišla do Ribiškega kota, je bilo tam vse polno drsalcev, saj je led že trden na tistem kraju. Mene je motila vsa ta gneča sprehajalcev in avtomobilov in sem komaj čakal, da pobegneva v zavetje Javornikov, ki so s svojo osojnostjo mrzli in temno skrivnostni.
Med tekom si vedno prepevam kakšno melodijo, ki jo zadnjo slišim na radiju. Danes je bila ena bolj počasna, zato sva tudi začela počasneje. Ritem je pa še vedno bil pod šest minut na km, ko sva se bližala Otoku od zadaj. Lep pogled na Zadnji kraj, trsje in jezerca vode, obsijana s soncem. V senci je bilo pošteno mrzlo, pa vendar je lepo teči, da ne švicaš preveč. Raje hlad, kot vročina in znoj vsepovsod. Prisilno hlajeni motorji tečejo bolje.
Na Otoku sem počakal Sašo, da je spila par požirkov pijače, ta točka tudi označuje polovico poti, torej nekaj prek 10km. Vračala sva se po soncu in moram reči, da sem bil vesel, da naju je sonce grelo in da sva dobila še malce toplote v premražena lica. In s tem zanikal misel malo prej, ko sva zmrzovala v senci. Kako imam rad, da je december suh in sončen. Še posebej letos, ko želim, da se tekaška sezona kar povezuje s pomladno.
Otok pomeni vas, polno pasjega laježa in kmalu je že zadišal sveže žagan les, ki se iz bližnje žage suši na koncu vasi. Mislil sem, da smo znali zjebati celo lesno industrijo in hvala bogu, da se najde kdo, ki zna še kaj delati z lesom.
Spust proti mostu, kjer se kdaj pa kdaj najde kak utopljenec, ki si sam vzame življenje. Pred časom sem slišal, da je jezero magično, začarano – pusti, da ga ljudje obiskujejo, noče pa, da pridemo preblizu. Zato imajo čudno usodo vsi, ki so želeli narediti gostilno na samem jezeru. Oba lastnika je namreč kap, prvega smrtno, drugi se je zlizal. Tretji je že pred leti zaprl gostilno in izdeluje savne. Zanimivo.
Vračala sva se mimo drsališča in nazaj na najino pot proti Cerknici čez polja. Ker sem videl, da bo zmanjkalo kilometrov (rabila sva še dva km, da bo skupaj 21km), sva zavila še nazaj proti jezeru, kjer sva dobila tisto »čebulo iz nebes«, kar je omenila včeraj Verena. Zagazila sva v blato, saj je tam bilo do nedavna zalito z vodo, sonce je pa tudi stopilo tla, tako da so bila res namočena. Vgrezanje in blato povzročita, da izgubiš ravnotežje, tako da sva imela nekje pol kilometra izzivov, ki so nama dali misliti o smislu in namenu. Lepa izkušnja.
Ko sva se otresla blata, pa naju je čakal samo še »grand finale«, ki pa je bil dolg še tri kilometre, kar pomeni, da bova tekla vsaj 22km. Pa nič zato – domov morava priti tako ali tako. In sva brcala. Ker nisem niti računal, da bova tekla tako pot, nisem bil psihično pripravljen, Saša je tudi že čutila svoje noge. Pa vseeno je po sredi Cerknice podvizala korake, kar je pomenilo, da ima še moč.
Izgleda, da bi lahko šla kar še en krog. Če bi imela kje kakšno banano ali kaj energijskega, pa bi šla naprej. Do večnosti!
Tek je bil res lep, tak čas sem pričakoval tudi na Ljubljanskem maratonu, kjer je Sašo zagrabila trema in se je »zadihavala« vseh 15km. Tokrat je šlo lepo in spet je (oziroma sva) naredila rekord po pretečeni razdalji. Hja nič, naslednjič bo 30km.
Lep dan je za mano. Malce smo se še cartali, imeli res pozno kosilo, sedaj se spravljam spat, k moji šampijonki. Prav zanima me, kdaj bova pretekla 42km. Najbrž bo to kar kmalu.
Ponosen.