Moj krušni oče – dr. Rugelj


Ja, poznam ga. Zelo dobro.
Nadomestil je tisto, kar moj orginalni foter ni mogel in ni znal (ker smo itak živeli ločeno). Je pa znal na dušek spiti steklenico alkohola ali pa uživati tablete, četudi ni bil bolan. Pač.

Pa pejmo malo nazaj…

Začelo se je, ko se je moj foter (originalni, žal) fizično spravil na mojo mamo tako, da je obležala pri vratih. To je bilo v mojem prvem razredu OŠ in dovolj (polna mera, “overdose”), da sva naslednji dan zavedno odšla od očeta k njeni mami in stricu, kjer sem preživel nadaljnjih nekaj let. Bilo je lepo, saj sem “obvladoval” celo vas, gozd, jezero in vse kmetijske stroje (star nekje 13 do 15 let).

Ker je mama bila že pred tem stalni gost z mojim pijanim fotrom pri Ruglju, ko še ni bil tako znan in je bil “dohtarček v sistemu”, je vedela, da bo morala resno poprijeti, da se lahko nekako uredi nastala situacija.

Rugelj je takrat že imel svojo ordinacijo in sestanke.

Tako sva ugotovila, da z očetom ne bo nič in sva sama vsak torek in četrtek romala v Ljubljano na te sestanke. Zjutraj služba in šola, popoldne Ljubljana in nazaj zvečer z avtobusom, kjer se spomnim znane melodije z Marjanom Kraljem, ko je rekel: “Dober večer, otroci…”.

In tako nadaljnjih cca. osem let (za letnice sem bolj švoh, zato govorim okvirno).

Kaj se je dogajalo vmes?

Najprej sva nekako dobila stanovanje, kjer je bilo prvi mesec vse premoženje obešeno na eni fižolovki (palici za fižol – omar nisva še imela, itak pa je bilo le par oblek), bili pa so novi jogiji in nova ČB televizija. To pa mora bit. Torej en kufer oblek, dva jogija in TV. Pustila pa sva neizgrajeno hišo (začeli smo takrat prvi graditi in nikoli končali), moje značke, katerih polovico sem enkrat zaničljivo dobil nazaj in vse ostalo (cunje, igrače, pohištvo,…).

No pa je prišla ločitev, pa prerekanje za tistih par fičnikov, pa prodaja hiše (za pol cene – da ga ni bilo sram), skratka, nagajanje na celi črti. Mnenja sem, da če se dva ne razumeta in ločita, naj nekako na hitro razdelita skupno premoženje in se pač razideta. Škoda pa je zgubljati energijo za kregancije. (Poznam primer, ko se je mož odselil iz hiše, kjer so prebivali njegovi starši in pustil ženo s familijo tam.)

Pa sva si nekako opomogla in opremila sobo s staro dnevno sobo, spalnica je bila nova, kuhinja tudi. Tako sva počasi sestavljala, do fičota in potem prvega jugota. Ki smo ga šli iskat v Skopje (če si hotel dobiti avto, si pač moral pritisniti na “veze”. Danes ti ga pripeljejo domov – v kakršnikoli barvi želiš.)

Rugelj nama je dal lepe vikende, ko smo osvajali dvatisočake (se spomnim pohoda na Gamsovec, kjer sem imel tako težak ruzak, da so me naramnice ožulile), tekli po maratonih (naredil sem sedem malih maratonov do konca OŠ – pa ni tovariš za telovadbo nič rekel), pisali spise, utrinke (takrat sem bil premajhen, da bi kaj pametnega rodil – se mi pa še sedaj pozna, da raje kaj napišem, kot pa povem) in brali bukve (vse Rugljeve, pa Ramovš, pa kasneje Sanja Rozman pa tako naprej)…

In tako sem skoraj nezavedno sprejemal, da je to pač dobro. Dobro zato, ker smo delali, brali, se učili, razvijali in se rekreirali. Preprosto nismo imeli časa za zabušavanje, zajebavanje, jezo, slabo voljo, sovraštvo, jokanje, jamranje…

Ravno v tem je keč celotnega programa: Rugelj ti da toliko dela, da nimaš časa (niti volje) razmišljati o neumnostih. S pijanci je pač tako treba delati. Mogoče pa je, da je mogoče pri kakšni drugi ciljni skupini malo zgrešil. (Ma neee, to je samo moja mama pravila, ker ji ni uspelo dobiti partnerja in jo zato Rugelj ni ravno pohvalil. – Enostavno, vsi ljudje rabijo dril.)

Potem je prišlo obdobje, ko me mama ni mogla več (pa tudi ni bilo potrebe) “nadzirati” in je sama hodila na te stvari. Vsake toliko sem se ji pridružil in s spoštovanjem gledal skupino ljudi, ki je vedno bolj rasla. Najbolj zanimivo pa je to, da so bili vmes tudi ljudje, ki so se “švercali”. To pomeni, da niso bili iskreni, pošteni, pa so kako stvar jemali bolj na pol. No, teh ljudi potem nisem več videl – mislim, da jih je kar ostala družba izvrgla. “Tukaj ni prostora za bleferje, hinavce,” bi rekel Rugelj, pa mu ni bilo treba. Odnehaš sam. In se zapiješ, kurbaš, drogiraš ali karkoli pač si počel pred programom.

Tako sem malo opustil tek, hribe, aktivnost. Pa je prišel faks (po vojski, kjer sem dobil vsaj 15 kg novega sala), kjer sem prvi dan, ko sem vstopal na FER rekel, da to pa ni zame. To sem pa malo falil. In sem naredil le toliko, da sem se vpisal na višjo smer. Imel sem probleme, ker šola ni šla. Tako sem se šetal po Ljubljani, zapravljal čas in čakal nek čudež. Ko je bilo tega dovolj, mi je mama rekla, naj grem v program dr. Ruglja, da se malo skupaj spravim.

In sem se oglasil pri njemu. Tokrat sam. Pameten ko hudič, z mislijo “…sej me itak pozna. Bom ziher imel kak privilegij…” In me je sprejel. Kot da sem prvič. Da bom prebral to-pa-to knjigo pa napisal utrnike, pa da mu bom dal 300 DEM na mesec za program (prej je bilo vse brezplačno).

In se mi je sesul svet. “Pa saj me poznate… Od Fani sem. Pa sem bil že tle…Pa saj že vse vem…” In me je spravil na realnost: “Vi ste prišel k meni, ne jaz k vam. Lepo po vrsti, pa bom videl, če vas sploh lahko sprejmem.”

Jaz pa buuu, pa domov. (OK, rekel sem: “..dobro, bom pripravil, pa se oglasim.” Rabil sem kak teden, da sem skapiral, da res lahko kaj delam in zaslužim, da si bom pač plačal program.In sem šel viset na ŠS in se prijel za kako mizo ali omaro (takrat so bile super selitve iz vojašnic, ker je JNA odšla – no zbrcali smo jo, tudi jaz.) ali pa kaj drugega.

Ko sem zaslužil prvih 300 DEM, mi je kapnilo. Preklet butel, si pa gnil, da veš… In sem začel še več delati in manj zabušavati in se svaljkati po študentu. No, in tistih 300 DEM ni nikdar videlo dr. Ruglja, saj sem začel tudi teči in tudi kak izpit sem naredil. S tistim sestankom je naredil dovolj, da sem spet začel malo bolj proaktivno živeti. In se počasi spravil nazaj – brez programa, saj ga itak poznam.

Potem sem spoznal še eno tipico (=sedanjo ženo), ki mi je spremenila življenje. Pa sva skupaj tekla in se spoznavala. Končeval sem prvi faks, ko sem hkrati vpisal drugi, vmes pa še delal po deset ur dnevno. Ko sem končal diplomo na FER, sem rekel “mama, to je zate. Sedaj pa bom študiral zase.” In sem na FOV kranj spoznal, da je tudi študent kaj vreden. Da nisi cifra, številka indeksa, temveč nekaj vredna oseba. Hvala tisti ekipi (Gričar, Hudoklinka (ja, z 9 sem jo naredil), Kljajič, Kovač (prvič sem ga videl šele pri vpisu ocene v indeks), Leskovar (pet minutni izpit), Podlogarjeva & Co. (vaje, Kolinska in to), Rajkovič (mentor za diplomo), Zupančič (Cobol, 9 – v 45 minutah sem naredil vse naloge) – resnično hvala.
Faks je šel mimo, spoznal sem, da hočem biti prodajalec (revija Profesionalna prodaja je bil takrat naš otrok, sedaj je žal ni več) in dobil sem eno fajn ženo.

OK, vmes sem še vedno raje za TV, kot pa na makadamu, vendar se sedaj spreminja. Spet tečeva, še malo, da mule zrastejo, pa bomo vsi še več migali. Delamo itak po deset ur dnevno, pišem tudi, v hribe pa gremo bolj tamale, ker gremo skupaj.

A sem pezdetek? To pa ne. Sem malo prelen, da bi izgubil deset kilc, pa preveč v poslu, da bi poslušal familijo. Vem pa, kaj je potrebno, da se to uredi. Nekateri še tega ne vedo.

Tako, to je moja zgodba o Ruglju. Uspehe vidim še danes. Včasih se srečamo s kakim Rugljevcem (ali otrokom, živjo Tatjana, živjo Šaleharji), včasih izvem preko vez ali vidim na TV, ko pretečejo znani obrazi maraton, ali slišim od mame, ker je v stiku z nekaterimi.

Lepo je bilo prebrati knjigo Urške Krišelj Grubar, ki se je lepo dotaknila dela dr. Ruglja. In videti film. (Na eni sliki sem tudi jaz.) SPomnil sem se vseh tekov na Golovcu ali pa ko sva bila s Tinetom tretja na teku ob žici, pa ko sem bil v Kranju tako izčrpan, da sem se hotel na 15km obrniti in iti nazaj. Ko sem pojedel repo z njive, sem opazil, da sem še enemu sotrpinu rešil muke in sva skupaj tekla do konca – umazana od zemlje okoli ust.
To so lepi trenutki, ki sem jih preživel z mislijo na tistega robatega dohtorja, ki te je skozi očala prebral v dno duše. Prenaša lepo misel in upanje, da bo čimveč ljudi znalo presoditi, kaj jim v težkih trenutkih pomaga, kako naj se rešijo. Upam, da bo znal Andrej Perko prevzeti njegovo delo in ga še nadgraditi.

To je edina naloga dobrega očeta.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja