ravno sem gledal Tednik, ko je Janko Šopar zaključeval pogovor z enim birokratom predstavnikom direktorata za socialne službe ali nekaj podobnega in mu ni mogel do živega, saj izgleda, da če nekdo pomaga (Tednik je nekaj doniral), si narediš samo še slabše, saj lahko izgubiš cenzus… Nisem gledal prispevka v celoti, tako da lahko komentirate zgodbo…
Sem pa se vrnil v čase, ko smo se ločevali z očetom (nekje 1. 2. razred OŠ). Socialna služba je za moje življenje naredila najslabše stvari, kar jih je bilo takrat možno. Z mamo sva investirala vsak torek ali četrtek za obisk Ljubljane in mojega “drugega očeta“, dr. Ruglja medtem ko je oče pil. Čez vikend smo šli v hribe, kdaj tudi na maratone, oče je pa pil. V šoli sem prejemal pretežno štirice in petke, oče je pa pil. Bil sem v Farovžu, kjer smo organizirali tabojše plese, oče je pa (najbrž) pil. Res, da sem bil večinoma ločen od teh zgodb njegovega življenja, pa se je vseeno vsake toliko zganil, šel (dokaj trezen) na socialo in zahteval stike z mano….
In potem se je začelo… Jaz nisem niti razumel, zakaj bi se dobival z očetom, ki je itak večino moje mladosti preživel ob prijateljicah zelene in rjave barve. Socialna služba pa se je postavila njemu v pomoč in mi “omogočila” pogovor z njim, nujne obiske, kjer je večinoma izsiljeval mamo in tako naprej. Res žalostne zgodbe.
… in takrat sem zelo, zelo zasovražil tiste frise enih SPF bab, da je kaj. V letih po srednji šoli sem opazil, da v bistvu rešujejo svoje probleme. Da se z nasilnim povezovanjem dveh svetov skrivajo za slike lastnih problemov in majhnosti. Namesto, da bi pomagale, se počutijo male bogove, ki soodločajo o usodah ljudi.
Med srednjo šolo se je itak nehalo, saj oče medtem imel drugo ženo, drugo vrečo za boksanje in zganjanje terorja, tako da sem popolnoma odklopil ta svet.
Pa se je svet povrnil z ustavljanjem na ulici ene socialne delavke, ki me je prosila, da naj podpišem izjavo, da ne bom skrbel za očeta, in da predajam vse njim (ali nekaj takega). Preden sem dojel, kaj se dogaja, sem podpisal eno izjavo. Saj ne vem več, kaj tam piše, samo rekel sem, da naj zanj skrbijo, kot so skrbeli zanj, ko sem jaz kaj rabil.
Kmalu po tem je oče umrl. Po njem sem imel samo bridek spomin, pa ravno toliko denarja, da je bil plačan pogreb, za katerega je poskrbela druga žena. (In mojo polsestro in njenim bratom, s katerimi se sedaj slišimo.)
Sociala pa ostaja…. Podpira tisto, za čimer se lahko skriva. “Zdravi” ne preprečuje, saj je enkrat prijateljica prosila za pomoč, da bi lahko naredila faks, pa so ji zabičali, da še ni socialni problem in da naj pride potem, ko ne bo imela statusa in ji bodo potem kaj pomagali. Sramota od bab.
Da ne omenim zgodb, ko nekateri ljudje izkoriščajo doklade in socialne prispevke, saj jim sploh ni potrebno delati.
Po drugi strani pa resnični socialni problemi tiho čakajo, saj jih je sram priznati, da kaj potrebujejo.
Ko pa sem na faksu spoznal nekaj študentk socialnega skrbstva, pa sem si rekel, da bom, ko bom enkrat župan, zbrisal to sramoto, ki pri nas prebiva na Partizanski cesti 1.
Socialna služba (mogoče s kakimi izjemami, ki jih ne poznam), resnično že davno ne služi temu, da bi pomagala, ali preprečevala. Mogoče je njihov edini namen, da ljudem, ki se jim smilijo, po izbiri dajo vbogajme in s tem postanejo večvredni. Vendar po izbiri in njihovih kriterijih.
Sramota.
Uh, sploh več ne vem, kaj naj rečem …. Poznam nekaj dobrih socialnih delavk in kopico teh drugih. a je sistem okužen, al kaj …
evo me, dipl. soc. del, ki ne delam na nobene CSD, ker ne morem (pa ne samo zato, ker ni na voljo pripravniških, ampak tdi zato, ker bi me tisti sistem pokopal).
jaz delam z enostarševskimi družinami, delam po svojem sistemu in to, o čemer si pisal … je enostavno enkratno. enkratno zato, ker se v družbi valja domneva, da vse mame svojim otrkom preprečujemo stike z očeti in da vsi očetje, ki z astike tožijo, resnično ne morejo do otrok zato, ker jim bivše tega ne dovolijo. ti pišeš o tistem drugem, kar ne pride v javnost. in za to se ti zahvaljujem.
vse to mi gre že pošteno na bruhanje,po mojem bi vso socialno službo poslal na cesto,ta denar pa namenil pomoči potrebnim ampak ne Jelki Strojan,ta romkinja naj gre raje delat in si denar zasluži pošteno kakor vsi ostali državljani .
@katarina: draga dipl. soc. del., upam, da se prištevaš v proaktivne. Zanalašč sem zmetal vse v en koš, da se občuti razliko. Tragedije so po navadi res skrite. Kolikokrat gledam lepo dekorirano gospo, ki za lepo masivno mizo govori o problemu ene družine in kako “sistem” ne more nič… Bruh – ženska ima 15. plačo in to lepo, pa naredi kaj ali pa ne.
Vi (tebe mislim), pa ste ziher eni kontroverzniki, ki se nekaj mučijo proti toku plavat… Vso srečo!
Saj osebno nimam rešitve (razen totalne čistke), kar mi ni v redu, vendar vem, da s takim kadrom ne moreš tega narediti. Začne se pa tudi na faksu… Ali pa v družini, preden se odločiš za tak študij.
Vse socijalne delavke so katastrofa, nula od nule! Jast osebno še nisem srečala “normalne”, ki bi resnično opravljala svoje delo tako kot mora in sem razočarana na polni črti. Svojega oz. bratovega družinskega primera nebom razlagala, ker enostavno nima smisla. Samo še to bom povedala, da ni čudno da prihaja do družinskih tragedij, ker nas one z svojim NE delom pripeljejo do takih misli in posledično tudi do dejanj! In tragedij bo vedno več in več dokler bodo taki izmečki od ljudi opravljali tako delo! Se opravičujem izrazom, vendar si ti ljudje lepših besed enostavno ne zaslužijo! Iz srca pa želim veliko sreče vsem, ki so tudi potrebni pomoči. Lp!
Kar nekaj ljudi se pritožuje, vendar navajajo “stare izkušnje “. Ker sem veliko let sodeloval s socialno službo po uradni dolžnosti, lahko rečem le to, da premalo hodijo na teren, da nimajo pravega stika in zaradi tega možnost poznavanja dotičnega problema. Zatajijo le v najhujših primerih, kjer se tudi druge službe ne obnesejo ( policija, tožilstzvo, sodišča) tak je pač sistem.
Je pa tudi slabost, da je preveč žensk v tej službi, kar je tudi eden od razlogov, zakaj ni tolikšne prisotnosti na terenu( nič slabega ne mislim).
Na splošno pa menim pa menim, da dobro opravljajo svoje delo, so izobraženi in tudi strokovni. Kot povsod se tudi tu najde kakšna i8zgubljena ovca.
Nikoli mi ni bilo treba navezati stika s socialno službo,ker sem v življenju verjetno imela srečo.Vsaj do sedaj,čeprav se po dolini šentflorjanski sliši rek”nikoli ne reci nikoli”Imela pa sem priliko slišati kar nekaj zgodbic o delu CSD.Nekatere socialne delavke so menda odlične,ampak kaj,ko njihovo delo zasenčijo tiste,ki bi bile rade vsaj dobre,pa na žalost klientele,ki mora prihajati z njimi v stik niso,kar nekaj pa je menda zelo slabih.Te zadnje so menda pred družinami,ki jih obravnavajo polne same sebe,doma pa imajo tako štalo,da bi morale same oditi v obravnavo k tistim odličnim socialnim delavkam.Moje mnenje je,da bi morali CSD-eji najprej urediti svoje vrste,odsloviti tiste slabe in začeti res delati za ljudi.
Ko v družini postanejo nesoglasja nevzdržna,je dobro poiskati strokovno pomoč.na žalost pa se “strokovna pomoč” od “strokovne pomoči”lahko zelo razlikuje.Ko npr.zakonca pač ne najdeta več skupnega jezika,je po mojem veliko bolje,da se razideta,vendar naj nikoli ne pozabita,da zakonca res nista več,ostajata pa starša.S svojimi razprtijami naj NE begata svojih otrok in jih naj ne hujskata eden proti drugemu.Otroci imajo ponavadi radi oba-tako mamo-kot očeta.In prav tukaj bi morala pa pomagati dobra in strokovna socialna delavka.In kdaj vprašati za mnenje tudi otroka,vendar na profesionalen način,pristop k dani situaciji je po mojem mnenju velikokrat odločilen.Če otrok ne želi stikov z očetom ali mamo,ker jih tudi prej ni imel veliko,ker pač eden ali drugi starš zanj ni imel časa, si ga verjetno tudi pod prisilo socialne službe ne bo vzel.Socialna delavka bi morala dobro premisliti,kako ukrepati in delati samo v dobrobit otroka.Staršema mora v razgreto glavo vbiti,da sta še vedno starša in da nikakor ne smeta trgati otrokovih čustev.
No tako,morda sem dolgovezila,če sem,mi oprostite.
Stvar postane jasna ko jo imenujemo pravilno. Ne gre za socialne delavke, teveč za SOCIALISTIČNE. Sedaj je pa jasno kot beli dan.
ti lahko pokažem, kako delam jaz?
)) recimo takole http://katarina.blog.siol.net/
tale moj blog je posvečen samo še takim tematikam, od rejništva, ki je čist zjeba*** no ločitev in vdovsta ter spolnega nasilja, ki je vse vsaj delno v domeni CSD. jaz nisem uradnik, jaz sem človek s srcem. živim življenje, ki je polno vzponov in padcev in ko moram na CSD takoj povem, da vem, kako mi lahko pomagajo in kaj pričakujem. seveda .. za mene načeloma vejo,da gre vse v javnost, kar je povezano s CSD-ji, ampak ne samo do mene, do vseh bi se morali spoštljivo obnašati.
socialni delavci NISO samo CSD. tega ljudje ne vejo.
Uuuu, ste navalili… Strinjam se, da se ne sme dajati vse v en koš. Še bolj pa se strinjam, da bi te ženske morale biti terenske, fleksibilne in zelo čuječne.
In najbolj se strinjam, da ravno te ženske imajo tudi same dovolj problemov v lastnih družinah.
Nočem samo sesuvati. Zato vas povabim, da dajete predloge, kako bi CSD izboljšali.
Prvi predlog je, da ne smejo podeljevati nikakršnih denarnih pomoči. Tako bodo ljudem morali pomagati na drug način, ne bodo mali bogeci.
(“Na dajaj klošarju ribe, ampka palico, s katero se bo naučil loviti ribe”).
Zamislite si, da gre delavka na banko, prositi za posojilo in garantira zanjo, da bo ta oseba enkrat vrnila…
Drugi: vse soc. delavke morajo iti na prakso vsaj za dva meseca v kako firmo/fabriko. Od dela za strojem, do hišnika in nazaj. Potem bodo razumele, kaj pomeni 200 EUR plače mesečno.
Tretji: plačilo po “učinku”. Vsak “rešen” primer mora dati poročilo v roku enega leta po zadnjem obisku. S tem se delavki dodeli nagrado. Nič prej.
Četrti: če se pojavi problem v lastni družini, izgubi službo. Po vzpostavitvi “originalnega” stanja (otroci vsaj prav dobri, mož urejen), se lahko vrne v tako odgovorno službo nazaj. Tudi sama mora biti aktivna, športna.
Toliko zaenkrat.