Socialna služba – besedna zveza, ki mi gre na bruh


ravno sem gledal Tednik, ko je Janko Šopar zaključeval pogovor z enim birokratom predstavnikom direktorata za socialne službe ali nekaj podobnega in mu ni mogel do živega, saj izgleda, da če nekdo pomaga (Tednik je nekaj doniral), si narediš samo še slabše, saj lahko izgubiš cenzus… Nisem gledal prispevka v celoti, tako da lahko komentirate zgodbo…

Sem pa se vrnil v čase, ko smo se ločevali z očetom (nekje 1. 2. razred OŠ). Socialna služba je za moje življenje naredila najslabše stvari, kar jih je bilo takrat možno. Z mamo sva investirala vsak torek ali četrtek za obisk Ljubljane in mojega “drugega očeta“, dr. Ruglja medtem ko je oče pil. Čez vikend smo šli v hribe, kdaj tudi na maratone, oče je pa pil. V šoli sem prejemal pretežno štirice in petke, oče je pa pil. Bil sem v Farovžu, kjer smo organizirali tabojše plese, oče je pa (najbrž) pil. Res, da sem bil večinoma ločen od teh zgodb njegovega življenja, pa se je vseeno vsake toliko zganil, šel (dokaj trezen) na socialo in zahteval stike z mano….

In potem se je začelo… Jaz nisem niti razumel, zakaj bi se dobival z očetom, ki je itak večino moje mladosti preživel ob prijateljicah zelene in rjave barve. Socialna služba pa se je postavila njemu v pomoč in mi “omogočila” pogovor z njim, nujne obiske, kjer je večinoma izsiljeval mamo in tako naprej. Res žalostne zgodbe.

… in takrat sem zelo, zelo zasovražil tiste frise enih SPF bab, da je kaj. V letih po srednji šoli sem opazil, da v bistvu rešujejo svoje probleme. Da se z nasilnim povezovanjem dveh svetov skrivajo za slike lastnih problemov in majhnosti. Namesto, da bi pomagale, se počutijo male bogove, ki soodločajo o usodah ljudi.

Med srednjo šolo se je itak nehalo, saj oče medtem imel drugo ženo, drugo vrečo za boksanje in zganjanje terorja, tako da sem popolnoma odklopil ta svet.

Pa se je svet povrnil z ustavljanjem na ulici ene socialne delavke, ki me je prosila, da naj podpišem izjavo, da ne bom skrbel za očeta, in da predajam vse njim (ali nekaj takega). Preden sem dojel, kaj se dogaja, sem podpisal eno izjavo. Saj ne vem več, kaj tam piše, samo rekel sem, da naj zanj skrbijo, kot so skrbeli zanj, ko sem jaz kaj rabil.

Kmalu po tem je oče umrl. Po njem sem imel samo bridek spomin, pa ravno toliko denarja, da je bil plačan pogreb, za katerega je poskrbela druga žena. (In mojo polsestro in njenim bratom, s katerimi se sedaj slišimo.)

Sociala pa ostaja…. Podpira tisto, za čimer se lahko skriva. “Zdravi” ne preprečuje, saj je enkrat prijateljica prosila za pomoč, da bi lahko naredila faks, pa so ji zabičali, da še ni socialni problem in da naj pride potem, ko ne bo imela statusa in ji bodo potem kaj pomagali. Sramota od bab.

Da ne omenim zgodb, ko nekateri ljudje izkoriščajo doklade in socialne prispevke, saj jim sploh ni potrebno delati.

Po drugi strani pa resnični socialni problemi tiho čakajo, saj jih je sram priznati, da kaj potrebujejo.

Ko pa sem na faksu spoznal nekaj študentk socialnega skrbstva, pa sem si rekel, da bom, ko bom enkrat župan, zbrisal to sramoto, ki pri nas prebiva na Partizanski cesti 1.

Socialna služba (mogoče s kakimi izjemami, ki jih ne poznam), resnično že davno ne služi temu, da bi pomagala, ali preprečevala. Mogoče je njihov edini namen, da ljudem, ki se jim smilijo, po izbiri dajo vbogajme in s tem postanejo večvredni. Vendar po izbiri in njihovih kriterijih.

Sramota.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja