Testiral sem Peugeota 207cc. Zakaj torej tak naziv? Mah, bolj zaradi spodnje fotke, kot kaj drugega…
Levčka sem prevzel danes z Maratona Franja, kjer je bil Peugeot glavni sponzor. Poglejte si, kako lepo smo jih sparkirali…
No pa se vrnimo Ceceju… Na poti proti cerknici bi rekel, da se mu je le kak konj upehal, saj gre lepih 150km/h. To ni avto za dirkati, je pa zelo fensi mestni avtko. Z njim se pelje zelo lepo, mirno, nežno, kar je v navadi avtomobilom z levčkom na pokrovu motorja. Zadnja sedeža sta res bolj za noge lomiti – dobro da imam majhne otroke.
Na prvih sedežih ne piha skoraj nič, zato bi se lahko prepustil mršenju vetra in sončnim žarkom. Zadaj pa se ne da zdržati, zato sem kmalu poklopil streho – avto moraš ustaviti, kake pol minute, brez ročnega dela in streha je pokrita.
In gas…! Ja, pa kaj še…
S tem avtomobilčkom se preprosto ni užitek peljati s pokrito streho. Ne moreš. Je premajhen. Širino ti da šele prosto nebo in renčanje motorja, pomešan s pišem vetra. Drugače je navaden mali avto. Dovolj konjev za po mestu, premalo za prehitevanje ali bolj aktivno vožnjo. (Moram pogledati, kakšen motor sploh ima).
Če ga primerjam s kakim Meganom CC, mi je ta veliko bolj všeč. Na Peugeot-u si itak manejo roke pri prodaji 207-ic, zato bo tudi tale malček našel svoje mesto pred hišo… Menim, da je lepi levček (en tak Simba, če veste, o čem govorim…) res luštkan avto za okol hiše. Francozi pač znajo prodajati čustva.
Aja, kdo ga bo sploh vozil?
Jaz vidim v njem mlade ženske, ki še niso našle ljubezni svojega življenja. Pač so zadovoljne s tem, kar delajo, prišel pa bo tudi tisti trenutek. To je neke vrste kompliment – moški se včasih “bojimo” takih žensk. Ženski avtek. Dobro, tudi sam bi ga včasih vzel moji damici, ker imam rad veter v laseh (beri: sonce na moji pleši). Ja, samo moja damica že ima eno ljubezen, pa dve mali cvetki in je po defoltu proti avtom s premalo prostora zadaj.
Ahhh, predlagajte, kaj naj naredim, da bi jo prepričal…