Jaz nisem nikoli nisem doživel alkohola na tak način – skozi nasilje. Pravzaprav se tega dela slabo spomnim. Ker morda na prvi pogled nisem bil prikrajšan za starševski del otroštva. Zdaj mislim, da sem bil. Ne znam pa določiti podrobnosti.

Kar mi je fascinantno pri otrocih alkoholikov, je to, da imam občutek, da jih gre le malo skozi življenje brez alkohola. Ravno nasprotno, če je oče pil, obstaja verjetno še večja verjetnost, da bo pil tudi otrok. Oziroma, da ne bo imeje meje. Ker pač pozna tak način reševanja problemov.

Sam spadam v kategorijo nenasilnih pivcev, ki ima pitje pod kontrolo v toliko, da če imamo doma kaj dogovorjenega, družina nikoli ne bo prikrajšana za očeta.

Zato mi ostanejo občasna popivanja (recimo parkrat na kvartal), ko sem popolnoma prost in v miru v družbi somišljenikov spijem svojih 10 piv. Ob absolutnem vedenju, da po tretjem ne bom in ne morem iti domov. Zaradi odvisnosti.