Življenje je včasih “prou fajn”!


Že Kameleonka je napisala, kako se včasih kdo obesi na koga in zliva (res, da včasih celo nezavedno) vso čustveno gnojnico, ki jo nosi. Pa saj tudi meni kdaj kaj uide. MA ne maram, da kdo reče, da je življenje za en šit.

Sej nam Bog (Jahve, Alah, CKKP, Perun – pač kakorkoli imenujete “tisto”, lahko tudi lastni bogovi) kdaj pa kdaj pripravi določene izzive, ki so res težki, vendar imamo ob vsem dnevnem tekanju okoli resnično premalo časa, da bi na podlagi krakotrajne slabosti lahko rekli, da je življenje slabo. Kot si ga pač narediš.

Sam opažam, da ima moj EMŠO včasih srednje cifre (okoli …..971500…) zelo nizke, tam nekje …..953500.. ali še manj, vendar globalno gledano mi je to, za kar se borimo, pravzaprav zelo všeč.

Bila je puberteta, ki bi se res najraje transportiral v neki neobstoječi “better life”, vendar sem to opustil, ker transporter ni delal. Sedaj pa ni lepšega, kot kaka sobota, ko se cartamo po postelji vsi štirje ali pa gremo kam ven na sladoled.

Na izi.

Na kartico, ker keša itak še deset let ne bomo imeli…

Pa nič zato, saj ne bom s sabo nič nesel..

Opazil  sem, da je moja faca včasih taka, kot da bi me delno kap. Nimam nikakršne mimike in se niti ne nasmejem in pokažem gubic okoli oči ali izkažem začudenje.

Ker pa vedno gledam sogovornike (Rapport, zrcaljenje, TA, VAKOG pa to),  vidim, da nosijo iste, otožne frise.

Pa bodimo boljši: dejte vsi pri naslednjem pogovoru stestirati naslednje:
ko govorite, medtem nepričakovano dvignite obrvi ali pa se nasmejte. S 100% gotovostjo trdim, da bo sogovornik (če vas posluša), ponovil za vami! Tako lahko z nasmehom predate nasmeh tudi drugim ljudem. Enostavno.

Pa pravijo, da se ne da prenesti misli. Poskusite.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja