Živi za naslednji dan….


Danes sem izvedel, da se je del prijateljevega življenja skozi nesrečo preselil v nebesa… Stara je bila dve leti.

Ko to pišem, se mi ekran malo megli (pač).  Odkar imam sam družino, me prizadene vsaka taka stvar. Tudi zato, ker sem bil sam prikrajšan tistih malih dejanj ljubezni in pozornosti, pogovora in vzgoje, ki ti jih nudi oče, včasih tudi mama.

Včasih imam samo en cilj v mislih: da se naša družina obdrži, pa naj bo karkoli že. Da imamo drug drugega in se cenimo.

Kako malo je potrebno, da se ti prevrstijo prioritete v življenju. Ko sem izvedel, da je v petek že slovo, je naša tamala spet eno skuhala. Namesto, da bi spet zijal nanjo in se jezil, sem šel do nje in jo stisnil. Jo imam pri sebi.

Najbrž ni presežnika, s katerim bi opisal žalost vseh, ki so delili z njo zadnje minute.

Jutri bo jokalo nebo….

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja