Zelo rad imam pse, samo lastnikov včasih ne maram…


Ko tečem, sem popolnoma odsoten. Skozi glavo mi letijo misli, ideje, problemi,… da se na koncu zbistrim in pridem k sebi… Probleme pa pustim tam nekje na četrtem ali petem kilometru.

Ko prideš čez prvih pet kilometrov, ti je “ravno” za vse, samo da imaš mir in svoj ritem.
Ja, ritem, dokler ti ga ne zmoti kak avto, ki praši na ves gas, traktor z nakladalko ali pa kaki psi. Vse pa gre po pravilu močnejšega: če se bliža avto, se umakneš, pred traktorjem lahko tudi malo pospešiš, da vidiš, ali lahko držiš, psi pa te ustavijo. Pač se jim “zazdi” igrati ali pa vsaj ovohati noge.

Zadnjič bi kmalu padel, ker me pes ni videl, ko pa sem pritekel na pol njegove dolžine se je pa obrnil. “Pejturet. Dejte pse na špago, če ne bom kakšnega ugriznu… ” sem še lahko rekel, medtem ko sem lovil ravnotežje pred padcem.

Saj vem, da noben ne grize in vsi so prijazni.. ma ne do poštarjev, tekačev ali majnih otrok, ki se jih malce bojijo. Res obožujem pse, vendar bi morali tudi na javnih poteh imeti nagobčnike najpprej psi, potem lastniki (ker so vedno pametni) in potem tekači (ker vsaj jaz vedno kaj sikam).

Moram si nabaviti majico s kakim strašnim napisom, da mi ne bo treba niti rečt. Ali pa s kakim kolom tečt…

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja