Zakaj naklade časopisom padajo???


V firmi smo se pogovarjali, da vsem časopisom naklade padajo…
In kako to ustaviti…

“Če bi to vedel, bi najel 100 mio USD kredita in šel z idejo na Wall Street”, je rekel en direktor prodaje ameriškega časopisa Chicago Tribune zadnjič na eni oddaji na HTV. Tudi oni se matrajo s tem. Ljudje odhajajo na internet, telefone, radio se uveljavlja s kratkimi novicami (ne kot dnevnik), TV tudi. Ko dobiš cajteng v roke enkrat zvečer, (po poročilih, če je mogoče) pa si misliš “pa saj sem vse že izvedel…” in prebere samo še “objektivne” (/subjektivne) komentarje določenih “neopredeljenih” avtorjev, ki jih plačuje določen medij, ki je pač v lasti nekoga, ki pa se zagotovo ne vtika v vsebino in politiko časnika.

Tudi sam ne vem, kako bi ustavil padanje. (Delamo za en časopis, pa bo ta problem sedaj tudi na naši mizi…) Vem pa, da tudi cajtengi, ki pridejo v firmo, obležijo prav tam. (sej jih moram enkrat odjavit, ker je čist brez veze, da delamo star papir).

Ali bi časnik Delo z zmanjšanjem formata lahko dobil več bralcev?

To se sprašujem že odkar smo delali zanje. Mnenja pa sem bil, da ja. Ker ga pač enostavno ne morem niti brati, saj mi pokrije celoten laptop z miško in tipkovnico in vso ostalo šaro na mizi. 2 kvadratna metra, minimum. Prava telovadba.

Odgovor pa je zelo zanimiv: Najverjetneje bi propadel. Res zanimivo. To sem izvedel ravno na morju, ko smo v senci “pričali” z gazdo, in je rekel, da so imeli na Hrvaškem podoben časopis, ki je spremenil format… in kmalu zatem zaprl štacuno. Res, da jim je naklada itak padala, vseeno pa je nenadna sprememba povzročila, da so se še tisti redni in zvesti bralci odločili prekiniti odnos s tem časopisom. Poučno.

Če si povprečen, res ni dobro.

Po drugi strani pa je nekim nišnim Financam uspelo pridobiti tistih deset minut časa njihovih poslovnih naročnikov. (Meni osebno je dovolj internet Radar, ki ga še tistega v celoti ne preberem…) Kratke novice, poslovni trači, vsekakor pa lahko branje – to mislim, da je prava izbira. OK, presenetijo me tudi kaki članki v reviji Manager (pa je ne bi naročil, ker “…nimam časa”).
Spomnim se, da sem na Palm Pilotu imel neke prijave na neke novice (iz kakega MSN-ja pa Yahoo-ja se je takrat dalo to nekako agregirati, sedaj je RSS pa nevemkajše). Takrat sem na WC jemal Pilota in si ob mini črkah na monokromatskem zaslonu kvaril oči. (Sedaj imam na telefonu vse to in še več…) Je pa res, da je bil namen zelo zanimiv.

Kaj pa se bere ob kosilu?

“Ob južni mi glih uspe reklame prebrat…”, je rekla naša Katarina. In res je, vsi beremo tisti “Junk mail”, ki ga nekateri kao ne marajo.. Pa ni res. Meni je to tudi odlično čtivo, ki ga preletim na veceju. Nekaj informacij, pa slikce in cene. S tem zadovoljujem svojo sebičnost, pohlep in nečimrnost. – hkrati! Ne potrebujem informacij, saj jih imam dovolj.

“Kaj si si pa zapomnila?” je takoj vprašala Dijana.
“Kaj pa vem… Edino to, da je ledeni čaj od Fructala najcenejši v Tušu…”.
… torej?

Menim, da sploh ne ve, koliko pa je taisti ledeni čaj v Leclercu ali pa Sparu. Mogoče je celo cenejši. Ni kaj… Ostal je samo en majhen spominček, ena mala slikca…

V današnjem, površnem svetu je res zanimivo, kako sprejemamo informacije. WIIFM, ali kaj je tukaj zame? drži v vseh pogledih. In tudi vseh sedem smrtnih grehov…

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja