Zadnjič se me je dotaknila božja roka…


Resnično.

Četrtek, popoldne, vse napeto, dež, temačno, občinski svet, zoprni sestanki pred tem, mi pa hiteli na obletno mašo naše Danice, ki nam je pred enim letom prepustila svetu primerne tegobe in odšla od nas. Takrat me ni bilo zraven, letos sem enostavno moral biti. Odpovedal sem občinski svet (kar se je izkazalo kot zelo umno) in odpravili smo se v Vipavski križ.

Med vožnjo pa sem se popolnoma pomiril… Kot da bi mi Danica položila roko na rame in rekla, “Daj Boštjan, nehaj. Tle imaš svoje punčke pa Sašo in babi, daj se malo umiri…”

In sem se. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za politiko, neke kvazi zanimive projekte, posel, negativne ljudi in ostalo. Odločil sem se, da bom vse skupaj pustil in se posvetil tistim, ki mi ljubezen vračajo.

Ko sva potem na pokopališču položila cvetje, sem opazil, da imam celotno premoženje v avtomobilu: svoji dve hčerki, babi in ženo. Nič drugega ne velja. OK, če razširim, so premoženje tudi naši na Cesti. Pa OK, tisti z Laz tudi, sam kaj ko tega ne vidijo.

Pri nas doma imamo še vedno kotiček, kjer gori svečka za Danico. Tako je še vedno pri nas.

Tudi sam jo pogrešam.

Ko smo bili potem po maši v družbi meni ljubih ljudi, sem se počutil res dobro. OK. Celo sem poslušal tistega, s kom sem govoril. (Opazil sem, da sem izgubil dar pogovora o privat stvareh v zadnjih letih.)

No, in ko smo se potem vrnili domov, sem skočil še na svet, glasoval za elektorje (rezultati so bili že itak predhodno skupčkani) in izvedel, da so sprejeli tisto, kar smo delali med počitnicami. Super!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja