Vsi ljudje hitijo…


Tako mi odzvanja pesem Nece Falk iz pradavnine moje mladosti, ko je v študentu spoznavala novi svet in se spominjala na svoj domači kraj in svoje bližnje. (hlip, hlip).

Te dni počnem točno to… Ponovno redefiniram vrednote, svoje najbolj cenjene bližnje in dom. Namesto, da bi šel na razne sprejeme (kjer se povabiteljem res iskreno opravičujem, ker jih vse po vrsti zelo cenim), sem raje doma, z mojimi… Pozabljamo, da na koncu ostanejo le otroci, avtomobili bodo enkrat rjasti, hiše bo treba obnavljati… Ostanejo tudi lepi spomini, kako je bilo.

Drugo, kar želim, je podoživeti naš tim v šihtu… Minilo je že nekje pol leta, odkar smo bili samo najnujnejše povezani (kao: “Oj, a si tolele že…”). No, pa saj to ni ravno šiht, ker mi je v veselje delati to, kar delam. Je moj konjiček, ki ga z veseljem opravljam (…tudi zdajle, ko se mi za hrbtom printa nekje 10.000 kuvert). Tudi če je kakega jurja manj od plače na MORS (enkrat sem jim vrnil 1.5 MIO SIT štipendije – norec, ane?). Dekleta in fant – eno fajn južno vam obljubljam! Tenstani ne bo manjkal.

In tretjič, želim podoživeti praznike. To so najlepši prazniki, saj se nočni čas naredi bolj svečan, pičakuješ nekaj lepega. In ko se vračaš z devetdnevnice in se doma pogovarjaš o lepih stvareh (npr. o jutrišnji akciji v firmi, ko bo spet polno dela do večera..), tamale pa na jaslice dajejo ovčke, ki sta jih pravkar dobili.

Tako, čas je, da se pred novim letom res zavedem, kakšen poklic imam v življenju. Zakaj sem sploh poklican…

Ali ste že razmišljali o tem?

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja