Vse moje bivše


V življenju sem imelle nekaj deklet, ki so mi vsaka po svoje zaznamovale življenje. Mogoče je vredna kakšna beseda o njih, saj se mi zdi, da lahko potem razumem svojo spremembo.

Največja najstniška ljubezen je bila hči znanega slikarja, zelo simpatična, pa vseeno posebna, kar je kazala s svojim škorpijonskim karakterjem. Bil sem v nebesih, ona pa nekje drugje.

Starša sta se ločevala in nekako pustila, da sta hčeri pač odrasli prej, kot bi bilo treba. Oče je zelo simpatičen in duhovit človek, ki se je hecal cel čas. Po eni strani sem ga oboževal, po drugi sem vedel, da je neodrasel otrok, umetnik, ki si lahko dovoli brezskrbne otročarije. Vseeno sem prevzel od njega nekaj sproščenega duha.

No, s tem dekletom sva se prvič poskusila tudi v spolnosti, kar je bilo obema čudno. Meni zanimivo, mislim pa, da je ona smatrala to skoraj bolj kot neke vrste posilstvo, oziroma nuja, ki se ji ni hotela prepustiti v celoti, čeprav je uživala. Za kar mi je zelo žal. Če bi lahko to izbrisal, bi to storil takoj.

Ko se spomnim nazaj, sem bil en velik kreten.

Prišla je JNA in priložnost, da me je pustila. Šla sva skupaj do kasarne (služil sem v Ljubljani), se v joku ob polnoči ločila in od takrat je bilo konec vsega, le da za to nisem vedel še kak mesec. Takrat še ni bilo mobitelov in emailov, zato ji nisem mogel težiti. Sem pa žaloval kak teden ali dva. Ko sem bil na straži s puško in naboji, sem razmišljal tudi o samomoru (vendar sem tudi vedel, da naboji najbrž nimajo niti smodnika, saj so bili vsi pokvarjeni in stari). Potem pa sem namesto tega začel peti »Pojdi z menoj, gospod« in naslednji dan začel teči kroge po stadionu v kasarni. Vsi so se mi čudili, jaz pa sem bil svoj boj in zmagal! Po kakšnem mesecu slabe volje zaradi tega, sem pustil punci pismo, oziroma listek, da hvala, ker me je pustila. Ker sem vmes uvidel, da sem kreten, da rabim še marsikaj, da lahko postanem dober partner.

Potem je prišlo dekle, ki je bila bolj silom prilike zanimiva, preživela sva nekaj burnih trenutkov, vendar mi ni nadomestila manjkajoče globine pogovorov, ki sem jih želel imeti s svojo partnerko. Oče me ni maral in zaničeval, ker sem bil sin enostarševske družine. Ko je tudi to dekle postalo član v enostarševski družini, je mnenje malce omilil, itak pa nisem bil več povezan z njimi.

In potem je prišel faks. In nekaj deklet, ki sem jih vse po vrsti MORAL osvajati. Dobesedno sem se težko spustil na nivo prijateljstva. Če mi je bila všeč, sem jo želel osvojiti. Tako sem imel eno punco, ki je kolebala med mano in bivšim/ševedno partnerjem doma. To ni bilo nič, zato sva kmalu nehala.

In potem sem nabasal na Sašo.

Ta mi je dala vetra.

Ker smo ravno belili apartmaje, kjer sem bival, smo se dogovorili, da dekleta pomijejo in pobrišejo, mi fantje pa premaknemo omare na mesto. In tako sva se spoznala. Ona je ravnokar končala nerodno razmerje s fantom, ki je bil tudi najbrž sinček. In si je zarekla, da nekaj časa ne bo imela nikogar. Pa sem ji začel jaz težiti. In še nekaj se je zarekla: da nikoli ne bo živela v tako temnem in neprijaznem kraju, ki ga je obiskala prvič v življenju enkrat ponoči. To je bila Cerknica, kjer sedaj živi.

Saša mi je dala vetra, saj ni potrebovala očeta, ki teži, nadzoruje in podobno. Ni imela problemov s faksom, sem jih imel bolj sam. Ni imela problemov v družini, saj so bili še vsi skupaj. Foter ni pijanec, četudi spije kozarček pri kosilu. Brat je uspešno študiral, je tudi sedaj zelo uspešen in ga občuduje.

Saša mi je dala vetra, ko je bilo meni najbolj fajn. Lahko sem ji težil (zakaj me nisi klicala ob petih, kot sva se dogovorila? Kdaj prideš? Kdaj lahko pridem k tebi? in podobno) in poskušal biti oče, zato me je pustila. Na veliki petek.

Bil sem tako sesut, da sem se komaj opotekel domov in pri telefonu, popolnem postu (ker nisem jedel dva dni nič) razmišljal, kako naj jo dobim nazaj. Takrat mi je mama uturila v bližino knjigo Moč brezpogojne ljubezni, ki sem jo prebral v enem dnevu.

Na levi je bila knjiga (sprintana, ker ni bila še niti izdana), na desni pa telefon.

Naj berem tole ali naj jo pokličem in se ji zjokam.
Naj probam drugače ali naj jo napi#%$im?

In sem prebral knjigo, ki mi je rešila življenje. Res. V nedeljo na praznik sem jo poklical in rekel samo: »Hvala Saša, ker si me pustila. Samo to. Adijo.« in odložil slušalko.

Ta knjiga mi je odprla oči, kaj pomeni brezpogojna ljubezen. In želel sem tudi sam se spremeniti in brezpogojno ljubiti TO žensko. Ali pač kakšno drugo, če TA ne bo hotela, vendar bom pa s TO prijatelj za vedno. In to je bila nosilna misel naslednjega pol leta. Sašo so obletavali vsi možni snubci, mene je lomilo v sosednji sobi, vendar se nisem dal. Ljubosumen sem bil toliko, da bi najraje planil v sobo in prebutal vse, kar ni Saša, vendar sem se zadržal.

Vmes sem spoznal dve dekleti, res simpatični in prijetni, ki pa za razliko do sedaj, nisem o njih mislil s spodnjo glavo, temveč zgornjo. Ena mi je postala prijateljica, ne da bi jo moral osvojiti in položiti v posteljo. Takrat sem se res sam sebi čutil, kako se mi lahko to sploh zgodi. V glavi, predvsem pa v srcu pa sem imel samo eno misel: »Brezpogojno želim ljubiti TO žensko, ki mi je spremenila življenje. Če to ne uspe, želim biti vsaj njen največji prijatelj. Vsekakor želim, da lahko računa name vedno!«

Igrala je ping pong z mojimi čustvi: ko sem se ji preveč približal in želel poljubček, mi je rekla, da sva samo prijatelja. Ko sem želel dobiti drugo dekle, mi je rekla, čak, čak, pridi no malo k meni, se bova pogovarjala. Preždela sva noči med pogovorom.

In prišel je čas okoli novega leta, ko smo šli skupaj s prijatelji v Pariz na prednovoletno srečanje katoliške mladine. Takrat mislim, da sem jo pač toliko omedil, da se mi je prepustila nazaj…

In bil sem in še vedno sem najsrečnejši človek na svetu!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja