»Upam, da bo recesija trajala vsaj še leto in pol…«


Vsak dan nas mediji ustrahujejo z recesijo. Čas bi bil, da bi Šrot in Janša (al’ čigavi so mediji že) rekla, da nej za božjo voljo nehajo toliko strašit ljudi.

Kaj dosežemo s strahom?
Odpuščanje, manjšo porabo, podjetja se zapirajo (ali izkoriščajo trenutke za bolj efektivna by-pass podjetja) in tako naprej. To vodi v slabše gospodarstvo, slabšo kupno moč…,. in ne vem kaj še..

Po drugi strani pa naš bančni sistem gotovo ni toliko trhel, kot ameriški (zadnjič sem slišal, da imamo srečo, da je toliko »nerazvit«). In se ne bo vse kar podiralo. (Res pa je, da bodo t.i. tajkuni malo težje plačevali kredite iz dobička svojih lastnih podjetij.)

Včeraj sem slišal, da se Mercator prodaja. Na, pa gre naš slovenski ponos in nacionalni interes (ali kako je včasih branil prodajo Kučan) v roke kakega Francoza. Na hitro. Upam, da bo vsaj Pivovarna Laško obstala.

Odmikam se od bistva…
Včeraj sem gledal Odmeve, kjer je Ivo Boscarol govoril o svojih problemih z recesijo (da so se pač preusmerili, drugače pa imajo za dve leti naprej vse prodano). Podobno je tudi Blaž Miklavčič rekel, da bi se morala podjetja fokusirati na osnovno dejavnost, za katero so bila narejena. Le tako si lahko najboljši v tem. Že naša firma uhaja na področja, ki jih 100% ne obvlada. (Imamo trgovino s kozmetiko ~Kaprica, uvažamo neke stvari, ki gredo bolj tako-tako,..).

Drugo, kar bodo pritrdili vsi podjetniki je, da mora država razbremeniti gospodarstvo. Kako lahko primerjamo upokojence, ki jim je 500 EUR mesečno premalo, medtem ko nekateri aktivno zaposleni dobijo isto, s tem, da imajo še dva šoloobvezna otroka… Če želiš izplačati 1.000 EUR plače, gre za državo še dodatnih 787 EUR. Sramota!!! Potem pa slišim, ko kaki prijatelji uradniki pravijo, da se jim v 14 dneh nič ne zgodi. Upam, da bo Pahor kaj spremenil. (right, ja?).

Najpomembnejša ideja pa mi skozi roji po glavi: Slovenija je toliko majhna država, da bi komot lahko plavala najboljše skozi recesijo. Ni je boljše dežele, ki bi se znala obrniti na hitro, ukrepati. Lahko smo majhen butik celotnega sveta (in se ne nehamo spopadati s Kitajsko in našo predrago delovno silo, prosim). Torej fleksibilnost celotne države, hitro odzivanj in ukrepanje za ljudi, to bi lahko bilo vodilo našega gospodarstva.

Odkar je na svetu Ryanair si mislim, da bi lahko samo mi Slovenci, z našo hišno Adrio obvladovati tale posel…. pa nič…Irec zna, nam je pa predrago.

No in Ravno O’Leary je rekel zgornji stavek, da bi rad še vsaj kako leto, da bodo propadla velika imena iz letalstva po Evropi, in da bodo oni eni izmed štirih največjih – poleg Lufthanse, Air France in BA. Pa saj ljudje ne bodo manj potovali… Le letalske firme imajo probleme s fleksibilnostjo.

Pa še dodatna ideja: ravno sem nekje bral (Pittsburgh Post-Gazette (10/03)), da se velike trgovske firme spet selijo na vogale, manjše lokacije (ki so jih s svojim prihodom pomagale »zapreti« pred leti), da bodo zapolnile praznino.

Pa še ena dodatna ideja: včeraj je bil prispevek, da Kočevska šola ne more dobiti lesarjev, na trgu jih pa primanjkuje, kot primanjkuje električarjev, monterjev,…(Imamo pa ogrooomno preveč primerjalnih književnikov, pa sociologov, pa teoretikov kulture da se ne spustim še kam globje.) Je potrebno reči še kaj več?
A čutite priložnost?

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja