Ultrablues 1


Prebiram knjigo Ultrablues. Dobil sem jo podpisano s strani avtorjev, kar mi zelo veliko pomeni. Trije kompanjoni so se »zmenili«, da gredo odtečt 100km na Ultramaratonu Zion v Utah-u v ZDA.Ultrablues

Knjigo požiram vsak večer in verjamem, da bo postala uspešnica in ena izmed dobrih tekaških knjig. V bistvu pa ne govori o tehnikah, pripravah kot takih, receptih za uspeh, in podobno.

Vsi trije avtorji v obliki dnevnika dodajajo »štreno« v knjigo tako, kot so razmišljali v tistem trenutku. Prvi (po navadi kapetan Samo Rugelj) »nastavi« štimungo (čas, namen, idejo teksta), Žiga in Boštjan nadaljujeta.

Zelo mi je všeč, da je tekaška knjiga v bistvu zelo inspirativna, pozitivna, na mestih razmišljujoča in vzbuja dvome (o naših moralnih normah, o bistvu, o sebi, …), drugje spet odbita in peklensko strašna (seveda Gombač prednjači v tem). Spoznavam predvsem razmišljanja avtorjev, njihov pogled na stoineno temo, vmes pa »odtečejo par deset kilometrov, tako – na počez«.

Podobno razmišljam tudi sam, saj se po parih korakih odklopim in grem v svoj »svet«. Rešim probleme v službi, moje osebne izzive. Dokazal sem si, da problemi ne tečejo tako hitro, kot midva, ko ubirava različna pota po Cerkniškem jezeru.

Kaj mi sploh pomeni tek?

Poznam namreč nekaj dvomljivcev, ki pravijo, da je tek potrata časa. Težko je pač dopovedati nekomu, ki mu seže pogled le preko »vampa« lenobe in omejenosti. Saj tek ni mučenje (imam se dokaj za lenuha), zato bi tek raje primerjal z delovanjem motorja pri avtomobilu. Pod nizkimi obrati ne deluje dobro in lahko celo crkne motor ali zalije svečke ob zaganjanju (poskusi ležat en mesec pri miru), pa tudi pri visokih obratih škodi motorju, saj lahko kaj skuriš, ga zaribaš in podobno. V sredini, torej med 2.000 in nekje 5.000 obrati na minuto (velja za motor, pri človeku pa je to med 120 in 170 udarci srca na minuto) pa motor lepo deluje, »vleče«, pospešuje, te prevaža iz točke A v B. Vendar nič več, kot le prevaža iz točke A v točko B. Tukaj se ločimo med motorji in živimi bitji. Beri naprej.

Ni ga mehanika, ki ne bi bil zaljubljen v zvok motorja, v pripravo le tega na delovanje, v servis in popravilo, če je to potrebno. Ali ni lepo, da smo mehaniki svojega telesa ravno mi? Tek mi omogoča, da se spoznavam in presegam. Šele v srednjih letih se spoznavam, oziroma spoznavam svoj motor, rezervoar, frgazar, svečke, oziroma svoje telo. Pred kratkim sem shujšal skoraj deset kil, pridobil nekaj mišic, pohitril tekaški korak, spoznal, kaj približno paše pojesti in kaj ne, v bistvu pa sem še zelo na začetku.

Kaj torej pomeni preseganje samega sebe?

Ne tečem, da bi tekmoval. Seveda pa vsakič tekmujem sam s sabo. (Ni potrebno, da si nor, da pretečeš ultramaraton, moraš biti le dobro pripravljen – povzeto po knjigi). To je bistvo vsakega projekta. Dobra priprava.

Pred enim letom sem bil vesel, da sem pretekel brez večjih bolečin 21 km. Nekje v dveh urah. V Radencih sem pretekel mali maraton v 1.48h, na kar sem ponosen in sem šel trikrat preveriti, če je res. Presegel sem samega sebe.

Prejšnjo soboto sva pretekla maraton v Logarski, kjer sem po pravem tekaškem zidu pridrsal skozi cilj in si rekel: »ŠE! Bo treba ponoviti!« Komaj čakam, da grem še daljšo razdaljo, saj sem užival vsak kilometer. Sploh nisem razmišljal o teku, ampak o mnogočem, kar niti ne znam povzeti (ampak »zihr je blo kul«). Glava je bila popolnoma prazna, OK noge so šle malce po svoje.

Rad sem se spravil na mejo, kjer se duša in telo pogledata od zunaj. In hkrati sta neločljivo povezana in komunicirata preko krčev in obolelih nog, ki ti kričijo »ustavi se« in osredotočenih misli, da »moram naprej, moram teči naprej! Do konca!«

Pa to nikakor ni mazohizem. Ko si v stanju, ko te vse zapusti, na najnižji možni točki (kjer se izkaže, da je vedno lahko še kakšna nižja točka v življenju in s tem še večji drek), si pred odločitvijo, da odnehaš ali da greš naprej. Da zaključiš in »se ne greš več«. In v tem je samo bistvo človeka: da se v tistem trenutku odloči za »naprej« (ok, če niso poškodbe prehude). Da se navkljub vsem kontra razlogom, hudičevem prigovarjanju, dvigneš in greš s pokončno glavo naprej (tudi v peč, če je treba. Glej Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju da). Zgleda, da mora imeti človek dobršno dozo trpljenja, da lahko iz vsega tistega dreka pridobi energijo in majhen, goreč plamen upanja, ki daje bistvo človeštvu in nas ločuje od manj razvitih bitij. Takrat osmisliš življenje.

Da se vrnem k knjigi.

Z veseljem jo prebiram. Sedaj me čaka sam Zion. Pa niti ne potrebujem, da berem o samem teku, saj sem do sedaj dobil kar nekaj modrih misli, ki jih bom prebiral še enkrat. Ki sploh nimajo veze s tekom, ampak so rezultat razmišljanja med in po teku, ko si sam s sabo.

Glede na to, kako so se fantje pripravljali, je bila 100km razdalja absolutno premalo. Če se kolega, ki je enkrat pretekel 50km spravi na 73km teka v Logarski, potem se vidi, da so se fantje malce »duvali« in šli res na ziher. Kar je tudi prav, saj le tako lahko uživaš, ko skozi preizkušnje osmisliš življenje.

Ta knjiga je za prebrati, ko si v k*rcu. Ko nisi za nikamor. Ko dvomiš vase. Ko misliš, da se je ves svet spravil nate. Ko bi rad odnehal. Zaključil. (Dobra motivacija je tudi zgoraj omenjena Franklova knjiga, ki pa je bognedaj neponovljiva, saj podaja uvide v koncentracijskem taborišču). Takrat si lahko izbereš prvo pot, ki pride pod noge, hitrejši korak, da prideš v prave »obrate« in tečeš. In se prepustiš mislim, ki so na koncu vedno pozitivne. Po teku sem zato vedno fajn. Če to pomešaš še s knjigo Ultrablues, veš, da se ti v glavi dogaja pravi blues, ki kar nočeš, da odneha.


Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ena misel o “Ultrablues

  • Mojca Lipicer

    Lepe misli.
    Podobne mojim.
    S tem, da kaj dlje kot 25 km še nisem pretekla..
    Ampak, za 42 bom pa 42 (to je že čez leto!)

    Tudi jaz sem tik pred Zionom (pri branju knjige, seveda 🙂 … in kar odlašam… da ne bo knjige prehitro konec ..