Ti kar prlet’, sem doma… (ali: Kako te Garmin uleni…)


Tako se po navadi dogovorimo za obisk. Prišli so Avsci, s katerimi gremo naslednji teden v Gardaland.

Pa smo planirali, risali, načrtovali… Bom sprobal Garmina, Janez pa še PCja z neko “drugo navigacijo”. Pa vokitoki bomo vzeli, da bomo na vezi, če se slučajno izgubimo… – Ko da bi šli na konc sveta, ne pa tri ure po ravni italijanski cesti…

Ja res me je navigacija ulenila, samo še poslušam piskanje in govorjenje babnce (ne svoje), sploh pa ne gledam, kam peljem.. Prejle smo se vrnili s Ptuja, moja vožnja pa postaja podobna Eurostar vlaku: najprej pospeši na končno hitrost (nekje okoli 180km/h), potem zapiska, pa spet piska pa spet piska (ker imam nekako tri POI točke za isti radar – moram si urediti), da se lepo “spustim” na 130km/h, potem pa spet malo bolj na gas…

No, da se vrnem na Avsce in Selake. To so eni dve fejst familiji. S katerimi bi šel na konec sveta, ker se nekako preprosto razumemo. Pa ni treba kaj več, kot le normalno “živet” (se pogovarjat, lovit mulce, previjat, pa spet kakšno rečt). Kolk mau je treba, da si narediš praznični ponedeljek prav lep.

Včasih vseskupaj kompliciramo in iščemo probleme. Včasih se zgodi, da se na silo z nekom kao dobivaš, pa ne gre in ne gre. S temi pa sploh ni treba nič rečt, pa so itak fajn..

Polno smo obremenjeni, zato cenimo vsako uro, ko smo skp. Toliko bolj je pomembno, da se potem, ko se pride skup, ne komplicira, ampak uživa (=pogovori, kakšno pametno razdre, se strinja okoli vzgoje mulcev, politike in podobno).

Powered by ScribeFire.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja