Spet smo bili žalostni


S prijatelji se srečujemo samo še na pogrebih.

Pa ne na pogrebih starih ljudi, temveč iz naše generacije ali celo naših otrok. Žalostno.

Danes sem se poslovil od prijatelja, ki je bil res poseben človek.

Od začetka (po koncu srednje šole) je šel na privatniško pot, kar mu je gotovo povzročalo določeno obremenjenost, saj ni imel “kilometrov” v poslu ali botrov, ki bi mu napeljali življensko priložnost. Bil je sam. Bil je tudi zelo svojstven.

Vseeno pa je vzpostavil svoj pečat med audiofili – tudi sam imam njegove izdelke doma.

Bil je tudi pevec, bas, kar sploh nisem vedel. Perpetuum Jazzile.

In bil je predvsem dober človek. Nikoli ni nikomur rekel žal besede . Če pa se je kao razjezil, je izgledal smešno in mu spet nisi verjel.

Vsekakor pa je imel rad cel svet. Vedno je bil pripravljen v naglici povedati kako besedo, na zelo svojstven način. Vedno me je nasmejal, četudi sem videl, da je vse skupaj “glih za sproti”. Zato sem ga še posebej cenil.

Po skriti bolezni se je poslovil od nas. Pred par dnevi me je presenetilo, tako da sploh nisem mogel verjeti.
Star je bil petintrideset let. Eno leto manj od mene.

Robi, kaj nam želiš sporočiti?
Včasih se res ženemo brez veze nekam, pa ti na koncu lahko več pomeni beseda s kom. Včasih ne vidimo iz dnevne gneče, nimamo časa za otroke, pa le oni ostanejo in nadaljujejo, kar si jim dal.

Vem, da nisi povedal še vsega.
Upam, da bom lahko zaradi tebe bolj preprost, bolj enostaven in znal še bolje ceniti ljudi okoli sebe.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja