Prekleti samomorilci


Prekleti samomorilci, samo nekaj drekajo. “Buuu, kako je težko, buuu, kako sem zanič, buuu, kaj naj sploh storim?”

Ja, dokončaj vsaj eno prekleto stvar, kot je treba!!!! NA, VZEMI ŠTRIK, NA TALE NOŽ, VRŽI SE Z MOSTU!!!!

Kaj boš naredil/a s samomorom?!?!?

Otroci, če jih imaš, te bodo poznali kot tistega, ki je bil reva, ki je obupal in jim pustil še težje življenje. Žena (ali mož) bo imel(a) travme, dolgo ne bo mogla dobiti drugega, potem pa bo dobila še večjega kretena, kot si ti!

A res privoščiš, da dobi tvoja žena (mož) še slabšega človeka? Da si misli “šleva, me je pustila, sedaj je pa isto, če ne še slabše”? A si res želiš, da na tvoj skromni grob napišejo “Tukaj leži reva.” Da te obiščejo samo za Vse svete predvsem zato, da pokažejo nov plašč, lepih spominov o tebi pa ne obujajo?

Pa kaj misliš, da si tako malo vreden/vredna?

Če ja, potem takoj zaključi zgodbo! Če pa imaš samo majhno trohico upanja, majhno svečko, ki tli v tebi, beri naprej. Gotovo je nekje nekdo, kateremu lahko pomeniš vse na svetu. Če ga še nisi spoznal, samo počakaj, da pride. Eni gredo zato tudi na drugo stran sveta!

Tudi sam sem razmišljal o tem dejanju že davno tega. Hotel sem si prerezati žile, pa si nisem upal, ker bi pač skelelo. Pištole nimamo, pa tudi prestrašil bi sosede. Če bi skočil z balkona, bi si samo polomil noge, višje stavbe pa si mi ni dalo poiskati. Tablete bi me najbrž samo uspavale… Tako sem razmišljal takrat. Želel sem samo pozornost, da me kdo sliši, razume, me potrdi.

(Podobno je grozil moj oče, ki si je rezal žile na zapestju, ker je najbrž vedel, da to ni smrtno. Kar tako malo, za šov. Še sedaj vidim to sliko izsiljevanja in njegove nemoči.)

Kmalu po tem pa sem imel nek klik v glavi – prebudil se je borec v meni.

Od takrat naprej pa mi je samomor postala ogabno slaba rešitev. Sebična. Zelo sebična.

Vem, da življenje prinaša dobre in slabe stvari. Če bi samo dobre, pomeni, da sem od česa zadet ali mentalno bolan, oziroma nimam jasne predstave, kaj se okoli mene dogaja.

Na slabih stvareh imam priložnost, da se kaj naučim, pa če še tako boli. Vedno je nek namen zadaj. V zadnjih desetih letih sem doživel toliko slabih stvari, kot jih ni bilo prej skupaj v življenju! Od treh selitev, do štirih pogrebov ljubljenih oseb, do problemov z mamo, do poslovnih problemov (preko 100.000 EUR izgub) in osebnih padcev. Povlekel sem se vase, bil podrt, pohojen, zjeban, pred zlomom, vendar sem samo nabiral kondicijo za kasneje in se medtem učil. Nikoli pa nisem obupal.

Na dobrih stvareh imamo priložnost, da jih delimo z drugimi. Tako ostanejo večne. Živim življenje kot klošar: živimo pač iz dneva v dan, ki ga izkorisitimo, kot da je zadnji. Ne delam si načrtov za prihodnost – če bo zdravje, da bomo plačevali kredite, pa bo OK. Sedanji trenutek je važen!

Moj cilj v življenju je, da se bodo moji otroci radi vračali k nama. Da jim bom pomagal, ko bodo to hoteli ali potrebovali. Da se bomo v nedeljo vsedli okoli mize, se skupaj z vnuki zahvalili za vsak dan, ki nam ga pokloni Bog in se ob kosilu pogovarjali in smejali. Da bom torej nekomu nekaj pomenil. Samo to.

Za to je pa vredno živeti!

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja