Pod lipco – avto sejem, bolšji sejem


po nekje petnajstih letih sem šel “pod lipco” pogledat, če bi šel moj odličen avto v prodajo…

Pod lipco prodati pomeni na avto sejem, po navadi je to v Ljubljani, nedaleč od deponije. No in s to deponijo je povezan tudi avto sejem. O tem kasneje.

Ko sva se nekje po deveti uri prikopala do vrste za na sejem, sva že med prihodom naletela na nekaj “štoparjev”, ki so vsi po vrsti bili zelo zainteresirani, po omenjeni ceni pa se je zanimanje preselilo na naslednji avto.

No in potem vstop na sejem… Guuužvaaa… Avtov vsevprek, obiskovalcev tudi. “Evo, posel bo. Ziher.”

In sva se postavila na konec vrste, kjer se ljudje malce dlje ustavijo, ker gredo potem spet v vrsto. In res, takrat sva ujela nekje tri kao kupce (potem sva se preselila nekam bližje v vrsto, kjer ni bilo nič).

Prodajo sem predal ženi. Po navadi ženske bolje prodajajo. In sem se umaknil po sejmu, kjer sem videl, da se iz tujine pripeljani avtomobili, z zbitimi kilometri prodajajo tudi za 5.500 EUR. Ne moreš verjeti… Torej, Passat, 2001, nekje okoli 200.000km, karavan – cene so bile od 9.000 EUR (popoln optimist), pa do omenjenih 5.500 EUR (za krš).

SLabe volje sem se vrnil k ženi, saj sem vedel, da o ceno potrebno znižati, če sploh hočeš, da te kdo vpraša… In sva jo – brez uspeha. Potem pa smo se zaklepetali s sosedom in njegovim prijateljem, ki je razkril nekaj skrivnosti (ker tudi sam preprodaja avte).

Torej: na bolšjaka hodijo ljudje, ki nimajo denarja. Menim, da se obrne nekje 3.000 EUR, ali nakup, predvsem pa menjava. Tako ne izgubiš,dobiš, vseeno pa “denar kroži”. Opazil pa sem, da je veliko interesa za stare kripe, ki so res bolj primerne za odvoz na petsto metrov oddaljeno deponijo. Ne moreš verjet… 650 EUR za Puntota, 340 EUR za Yugota… okoli njih pa (predvsem iz naših bratskih republik) ljudi, ki so kot pravi strokovnjaki gleali, če imajo kakšno pikico rje, če je bil mogoče kje udarjen, ali olje pušča.

Ne morš verjet…

Aja, vmes sem skočil še na bolšji trg. Koliko ti tak prostor dviga enega kšeftarskega hormona, ko gledaš mobilne telefone in njih zgodovino (saj so verjetno nekje ukradeni), rjasto posodo in stare žage, ki se najbrž tudi za staro železo več ne prodajo in kitajsko plastiko in cunarijo s cenami nekje do 10 EUR. Najbrž je res poseben gušt, ko kupiš ponošeno jakno za sedem EUR ali pa polnilec za Nokio za 5 EUR, ki dela bolj tako-tako (saj sem ga kupil, ker mi je baterija crknla).

Ergo:
Avto je sedaj na dvorišču, z zelo znižano ceno 9.200EUR, 8.800EUR, 7.900EUR. Vreden je svojega denarja, kar se mi res škoda zdi ga prodajat kšeftarju za pet jurjev (kar je bil edini resni kao kupec).

Srečal pa sem mnogo bolj preproste ljudi, kot jih srečujem med delom. To moram zelo ceniti, saj ti kupujejo tisto, kar jim prodajamo (od avtomobilov, lizik, juh in do leasingov ter kreditov).

Vsem bralcem predlagam obisk kakega takega dogodka, ali pa npr. gasilske veselice, tombole, sejma na vasi, saj tako dobiš res vpogled na “realen” svet. Tisti realen in tisti, za katerega Iztok Mlakar pravi:

An, če češ bet bogat,
muoreš pazit na enu reč:
da maš reveže grozno rad
an vse nardiš, da jih je čim več.
Rjeveži majo več dnarja, kukr ga
ma še tanarvečja banka.
Rjes en rjevež ma malo, ma rjevežov se
na tem svjetu ne manjka.

Ljudje, ki obiskujejo avto sejem niso glih denarni reveži. So preprosti, v biti, so tisti, ki na svoj način preživljajo življenje. Včasih se vprašam, ali je prednost to, da sedaj pišem (kao nek intelektualni) blog ali bi bilo bolje spiti en pir v gostilni in se z že mehkimi nogami pogovarjati o babah in fuzbal tekmi.

Aja, srečno vsem ženskam, ki praznujejo Juretov in Taisshin rojstni dan.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja