Na Zemonu smo se imeli fajn. Res fajn.


Ne vem, zakaj se gostilna imenuje “Pri Lojzetu”, ker sliči na gostilno nekje stran od glavnih prometnic, kjer popoldne vrtijo glasbo (turbo folk, šlagerje ali pa dalmatinske melose) bolj na glas… Vsi poznamo lokacijo na Zemonu, kjer je skrita odlična restavracija in kjer je prava škoda, da bi naročal po meniju. (vineršnicla nimajo, čeprav bom naslednjič res naročil dunajca in pražen krompir – pa da vidim, kaj mi bodo prinesli).dekoracija

Prostor te umiri, družba te poveže, imeli smo se res fajn. To je bil “sindikalni” izlet naše firme, pred novoletno gužvo in pred letanjem z vrečkami okoli partnerjev ali žlahte.

Pojdimo torej na lepše stvari…

ugrevanjeZbrali smo se za mizo, ločeno od “gužve” v drugi sobi (me je motilo, ker rad gledam okoli- napaka, posveti se raje “svojim”. Itak so bili sami javno znani obrazi). Svetloba na minimum, poudarek na intimnosti in… uživanju. (Res, da sem postajal kar živčen, ker se ne dogaja tako hitro… So me punce morale umiriti… Na koncu ti res ne preostane drugega, kot da se umiriš).Dima center, leta 2007

Pet hodov, same zanimive kombinacije: zapomnil sem si pire iz tartufov, divji brancin na solnem žaru, fižolova juha s kalamari, rezanci v carbonara omaki… Človek se ne more odločiti, katera jed je bila najboljša. (Alenka nas je malo kasneje dohitela…)

Tomaz v akcijiTomaž nam je predstavil vsako jed posebej. Kako in kaj naredijo. Do potankosti, drobnih malenkosti, prepletenih v zgodbe, ki jih ravno zato delajo izjemne.

V tem je keč.

Ko je natakar naribal črni tartuf in predal aromo na penjeni pire, vem da je bilo to najdražje v ceni “obroka”. Pa ne tartuf, ampak zgodba. Ki si jo pripravljen dobro plačati. Denar itak ne more kupiti teh občutkov, če ti jih ni nihče pripravljen “zrežirati”, pripraviti (=skuhati) in postreči z vsemi gestami, ki sodijo zraven. (Kot bi lovil metulja. Vedno ti uide, če ga loviš. Če pa se umiriš in se odpreš, metulj prileti na tvoj prst.)

Ko je Tomaž vsakemu od nas z veliko pinceto razložil brancina iz solnega žara, ga otrl ob rob steklenega krožnika in položil na omako iz gorčice, je bilo to zelo intimno. In ko nam je vsakemu posebej, v fižolovo juho dodal žličko dimljene soli in sesekljanega paradižnika, sem zvrtel spomin in ugotovil, da mi tega še mama nikoli ni tako lepo postregla.

Prepletanje našega pogovora, sence natakarjev z vajenimi kretnjami, prekinitev preusmeritev pozornosti na Tomaževe zgodbe pri hrani, spet nekaj minut uživanja in spet neizstopajoč pogovor. In tako v nedogled (Ja, tri ure so minile kot bi trenil).

Zelo cenim naša dekleta (še posebej seveda financarko). Vem, da se ne bomo postarali skupaj, vseeno pa želim, da vsak od nas iz sebe izvabi tisto najboljše. Meni se ni sanjalo, da bom prodajalec. Pa da bom šef (čeprav vedno pravim, da nisem šef. Lahko sem partner, pomočnik – “boter” če hočete, ne pa šef. Šef kriči in ukazuje (=”one way business”).

gintonicNo, potem smo dobili za osvežitev “Gin tonic na žlico”. (Pa kaj se ne spomnijo tlele.). Nežna pena, vendar popoln džin tonik okus, z limeto na vrhu. Mmmmmm.

Za konec pa dobimo še neseserje s sladicami: SladiceKakijev mousse na kostanjevi kremi z jajcem in Nedokončan štrudel. (Sori, če si nisem zapomnil točnih imen jedi. Pa saj ni važno, ker itak ne boste znali naročiti:-)). Kaki s kostanji so jedle lani dekleta, Nedokončani štrudel pa midva z ženo, ko sva prvič šla spoznavati “krčmo” pod poročno sobo, kjer sva se oženila. Enostavno mor’te probat!

Minile so urice, počasi se je treba odpraviti, ko Alenka želi plačati svoj del… (Mah, spet sem premalo razločno povedal). Še zadnja slika in oddrvimo domov.

za pozdrav - Hvala, Tomaž in ekipaMaja je danes rekla taboljšo stvar: da bi se morali peljati skupaj še domov v kakem kombiju, da zaključimo dan, ne pa da smo se razdrobili v deževni večer vsak po svoje.

To cenim.

Kavica(To bi moral dati v drug post, pa mi je OK, ker se lepo nadaljuje: šla sva še v Ljubljano po ene tiskovine, pa v šoping, pa v kino. “Si moreš mislit, da me je žena povabila v kino!” Ona mene. Tista, ki je vedno naletela na očitke, da zmeraj očita, če rečem, da bi šel z otroci v kino, če smo “glih u lublan” in me ne zna nikoli povabiti v kino. Gledala sva Bourna. Mislil sem, da bom zaspal, pa me je držal film cel čas pokonci. – Prvi film, ki nima umetnih eksplozij pri zaletavanju avtov in neverjetnih udarcev pri pretepanju, ker tega tudi v rillajfu ni. Nazaj domov sem šel kot Transformer – nizek let, povprečje 120km/h, dokaj prazna cesta..)

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja