Morje 2008 – Stara Baška, KRK


Najprej priporočilo.

PanoramaNaslednja vaša destinacija je lahko Krk, Stara Baška in pa apartma, ki ga oddaja Matjaž. Res kulsko. Čista desetka ravno ni, vendar odlična devetka pa ja. Cagal sem med osmico, saj do apartmajev vodi nekje 30 zelo visokih stopnic. Vendar je hoja po teh stopnicah edini fizični napor na lenuharjenju v senci, tako da je to pridalo eno oceno več. Zakaj ne deset? Deset bi dodala še kaka mivka in pa to, da bi bila plaža nekje v Sloveniji – skratka skoraj nemogoče.

Pošast iz morjaLastna privat plaža, odlična senca pod prenizko-obrezanimi figami, zelo čisto morje (tudi z ostrimi kamenjčki,  kar sem opazil po zaganjanju v valove, ko smo bili vsi porezani po podplatih), totalen mir (kar je po godu predvsem Dnevni vzponstarejšim) in kar je najpomembneje: na plaži ni kafiča, kjer bi lahko redno polagal kune. Če si skuhal kofe, si ga pač imel, če ne, pa si imel ohlajeno pivo in drugo pijačo v lastno prinešeni hladilni torbi.

Lani smo imeli pravi “abonma” v kafiču na plaži, kjer pa je bila najbolj zanimiva pozornost naših otrok. Ko si določen predstavnik moške vrste našega plemena zataknil za kopalke svoj, s kunami naphan tošel, in se skrivoma, po načelu “zeh, zeh, grem mau na sprehot”odpravi bolj levo od stopnic proti domu (kjer je bil seveda kafič), so se VSI otroci, ki so pripadali našemu plemenu, kot muhice zdrenjali okoli hladilne skrinje in si naročili kepico sladoleda, rekoč “uni fantje bodo plačali. A gremo lahko še na trampolin?”. Tako je običajna runda piva dobila sladek pribitek v podobni višini, kar je dodobra praznilo naše tošle. Seveda so gostinci pogruntali, da se nam splača dati pol ure brezplačnega trampolina za naše otroce. Bilo jim je super, naše pivo pa je bilo malce bolj grenko.

Tokrat pa nič. Ništa. Prav trudili smo se, da smo v edini trgovini v Stari baški kupili enkrat dnevno po 30 sladoledov, ki smo se jih potem na plaži nažrli. Pa še repete se je dalo dobiti.Stara Baška

Ubogi Hrvati

Opazil sem eno preprosto stvar, ki se vidi šele, ko zapustiš milo državico Slovenijo. Glede na to, da sta obe državi približno enako stari, je vseeno na Hrvaškem še velika “rezerva”. Začenši pri cestah, ki bi morale vsaj okoli morja biti dvopasovnice, ne pa da se (kot sto let prej), počasi pelješ čez Križišće po ozki cestici naprej proti slani vodi. Vse je še vedno Zajtrkovanjena principu “More imaš, sunce imaš, šta još oćeš?” je princip, ki še vedno deluje. Sedaj pa se je pridala še četica raznih uradnikov s svojimi taksami, naročninami in podobnim, ki uboge najemodajalce samo še bolj pritiskajo. Izgleda, da morajo zmolsti od njih še zadnjo kapljo, saj je na turistični taksi dodana še eko taksa, vmes se je pa itak oglasil še RTV predstavnik s svojim lončkom.

Še en dober primer zezanja: Hrvatje plačajo za 10 hektolitrov vode, ki jim jo pripeljejo do njihovega rezervoarja 120 kun, ostali pa 100 EUR. (Tam-tam, kajne? Pa še brez davka smo dobil.)

Resnično želijo zmolsti to obalo, sami sebe in turiste (ki itak želijo plačati za dobro storitev) do konca, dati nazaj pa nič. Sedaj sem že nekajkrat slišal, da je od Hrvaške ostala samo še šahovnica. Škoda. Ljudje, domačini, ki sem jih srečal v Baški so super.

Bodeča neža

Veli HlamIz Hrvaške sem “prešvercal” polno pest trnov, ki sem jih staknil na hribolazenju na Velem Hlamu. Bodeča nežaBilo je super, ko smo pohajali po hribih, (ki so jih v celoti odlično markirali Čehi, kar sem izvedel naknadno). Na sliki se niti ne vidi, mah vseeno sem imel 14 dni kaj za delati na dolgočasnih sestankih.

Pražen krompir

In nenazadnje… Brez praženega krompirja ne gre!

Ko smo prišli v StaroBaško in iskali našo kajžo, sem na prvh vratih od mene opazil znan plakat. Ker smo plakate za otvoritev Spomenika krompirju pošiljali le udom društva, sem kaj kmalu ugotovil, da v tej hiši prebiva eden ustanovnih članov Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, g. Seme. Brez praženega krompirja pač ne gre. Dež, dež, dež

Predzadnji dan je začelo liti (vmes sem vseskozi razmišljal, kako bi ujel neizmerne količine vode, ki se je zlivala po ulicah.. Prava škoda.) Zato smo se skidali domov. Bilo je vseeno kak dan prekratko, zato smo morali nadaljevati na Nanosu. Več o tem prihodnjič.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja