Lahka tebi, ker si privatnik…


…Se po navadi sliši iz ust kakšne lene pisarniške riti, ki ne ve, kaj pomeni ne spati ponoči, imeti polno glavo tudi čez vikende in praznike in ne ve, da je privatniški posel 24 ur dnevno in 7 dni v tednu.

Ko sem začel, sem si rekel, da bo fajn, ker si sam urejaš čas, delaš kadar hočeš in podobno. Nihče mi ni rekel, da bo delovni čas tudi ponoči, čez vikende in cel dopust.

Ravno sem izvedel, da gredo prijatelji naslednji teden na izlet v Italijo za štiri dni. Kratek dopust. Ko se zamislim, da bi skočil sam, me je kar groza. Strah. Namišljena potrebnost in preigravanje scenarijev, kaj vse je treba narediti in kaj bi lahko naredil, če bi bil takrat v službi. Tako, da itak tak dopust odpade.

Lani smo šli na dopust in ko sem se vrnil, sem zbolel. Za kakih štirinajst dni, saj je po dopustu šele prišlo vse na plano  in  sem si resnično sprostil šele v postelji. To ni zdravo.

Pa saj si si sam izbral…

Ja res je. Na začetku so bili dobri izzivi, kjer sem lahko dodal svoje ideje, naredil, kar se da, sedaj se pa ukvarjam s stvarmi, ki mi niso po godu. Sama operativa, vodenje, nadziranje. (Saj so naša dekleta super, vseeno pa ne morem priti na zeleno, da bi kak projekt naredil 100% in z guštom, vse je v sodelovanju, kjer se malce izgubi moč ideje).

Na začetku nihče ni povedal, da boš od prvega dne moral preko davkov plačevati še za vse riti po državnih in paradržavnih uradih, ki ne vedo, kaj bi si izmislili, da bi bili sploh potrebni. Ko gledam TV in vidim dobro ohranjene “bele ovratnike”, ki celo življenje niso videli drugega kot dopisne liste  z glavo REPUBLIKA SLOVENIJA in spodaj z napisom njegovega urada, me ima, da bi jih vse zbrcal v fabrko ali pa kakemu privatniku, ki mora plačevati še zanje.  Da o sodnikih ne govorim. Ravno tista, ki se sedaj najbolj izpostavlja, je pri eni stečajni zadevi, kjer smo želeli kupiti eno nepremičnino tako naredila, da je bilo “prav”. Po njeno seveda, čeprav smo dali pošteno ponudbo. Posla seveda nismo dobili. Prava komedija.

Kaj mi torej preostane?

Seveda ne grem iz tega posla. Prvič zato, ker mi je fajn delati tisto, kar te veseli. Vodenje projektov, kjer soustvarjaš nove ideje in jih izvajaš, je zanimivo. Vedno nekaj novega. Povprečnosti ne maram.

Drugič, treba se bo fokusirati, specializirati. Če smo svaštarji, potem ni v redu. Ne maram povprečnosti, ker ubija kreativnost. Vendar smo še malce proč od nadpovprečnega podjetja. Pač.

Tretjič, želim le najboljše. Če s kom delam, mora biti OK. Ali vsaj poskuša biti. In se stalno uči. Nihče ni popoln, je pa veliko zavor pri vsakem človeku, da ga to omejuje.

(In četrtič: sprostiti moram glavo, da ne bom hodil ob petih pisat dnevnik, ker ne morem spati…)

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja