Ko tako hitimo…


V mojem življenju se je moja pot križala s potmi mnogih ljudi (na primer zelo dolgo se nisem slišal z Vitom, ki je bil moj prvi študentodelodajalec). Mogoče več, ko sem bil še v Ljubljani, kot sedaj v Cerknici. Včasih izgledam malo rastrešeno, saj koga ne pozdravim, se mu ne posvetim. (Saj res raje komuniciram pisno, kot pa preko živega kontakta.). Se bom popravil.

Do takrat pa oprostite.
Včasih enostavno pogled zbeži, obrazna mimika se ne spremeni. Pa ne zanalašč, saj se mi v tistem trenutku zvrti vse, kar sem s to osebo imel v življenju. Na srečo je veliko več dobrih ljudi, kot pa takih, ki jih nočem videti.

Ko se bomo naslednjič srečali, me le pocukajte, če vas ne pozdravim. Mi bo nerodno in bom zelo vesel…

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja