Ko bom “precednik”, bom odpravil probleme z vrstami v čakalnicah…


Ah, danes sem čakal pri dohtarju. Najprej eno uro, potem sem odkrevsal domov (ker me še vedno boli konjska batina), in klical po telefonu. Seveda sem prej preko interneta preveril, kdaj imajo pavzo. Aha, super, ni več pavze, lahko kličem.

Prva številka, trikrat odzvoni… Nič…

Druga številka, trikrat odzvoni… Nič…

OK, probam osnovno od ZD Cerknica in se (začuda) po treh zvonjenjih nekdo oglasi. Seveda se ne predstavi, temveč s samo “Ja?” odpre pogovor.

….

Naj se vrnem dve uri nazaj.. Ura tri, pokličem, da preverim, kako izgleda, ker iz dveh razlogov ne trpim čakanja: (prvi, da me vse boli, in drugi: popolna izguba časa, da čakam..).

“Dober dan, Boštjan zrimšek pri telefonu, ali lahko dobim ambulanto, dr. tepate?”

“Ja, tukaj ambulanta, dr. Tepate, kaj pa je? Če mislite, da se bi naročil, ni mogoče…”

“Neeee, samo vprašal bi, če je gužva…”

“Ah, če je gužva, pa sam bog ve…”

“Pa dobro, najbrž veste, koliko je ljudi pred vrati, kajne? Rad bi samo vedel, koliko je treba čakati in kdaj naj pridem, da bi se hujšega ognil…”

po premoru…”Ja, je gužva..” In končava… (povzemam pogovor, ki je bil v resnici malo bolj nastrojen z obeh strani…)

“Haj, nič..” in se odpravim v ZD. Oddam kartico in sklenem počakati minuto, da vidim, kolikšna “številka” je pred mano… Moja je 29. Slabo kaže.

OK, pride po treh “brezlistkarjih” (veze, recepti, urivanje,..) eden ven, ki pravi, da je numero 17..

“Šit,” in grem domov.

### sedaj se nadaljuje tekst pred pikicami zgoraj…

“Dober dan, SPET Boštjan Zrimšek. Zanima me, kolikšna je vrsta, ker sem čakal eno uro, pa smo bili pri številki 17. Ker me vse boli, bi raje prišel približno takrat, ko me boste klicali..” (plus še neko nakladanje, da sem spet postal tečen…)

“Ok, pridite po 17. uri, pa boste prvi poklicani…” je izvenelo bolj kot “Na, pa si izsilil svoje…”

Pridem, počakam par minut in me res pokliče.. Hvala bogu..

Grem notri pojamram dohtarci (ki je vedno mlajša – ne vem, kaj dela mož z njo….)  okoli organizacije. Pa mi reče, da je res, da se čaka, po drugi strani pa da so me že pred malico (ki je bila ob drugem času, kot navedeno na internetu) klicali, pa me ni bilo.

Aja, pa da je imela vmes eno urgenco in eno nujno rekonstrukcijo obraza (ali kaj že) in da ljudje niti ne vedo, ko skoči kam…

NO RAVNO V TEM JE PROBLEM!

Saj ni problem, če veš, koliko časa boš čakal in greš potem res naprej. (Probejte kontaktirati live help na Ebayu – ne spusti te niti minuto, ne da bi ti kaj napisal, četudi “Please stay with us…” )

Ravno v neobveščenosti je problem, saj bi ljudje bili seznanjeni s situacijo, ne pada se jih pusti čakati kot ovce na brivca na tistih zoprnih hodnikih.

Resnično se priporočam, da kdaj pa kdaj kaka sestra pogleda skozi vrata, se malo razgleda okoli in pove “Dohtarca je šla na nujno vožnjo. Smo klicali dežurnega, ki zna priti v nekje dveh urah….” ali pa “dohtarca je skočila za par minut v Hoferle, bo takoj nazaj, naj se kar pripravita številki 326 in 327.” Pa tudi če številki 326 in 327 čakata še par minut. Ziher bosta vstali, se slekli bunde in postavili pred vrata.

Naši dohtarji bi šli žiher kdaj v Gardaland ali Madamme Tussaud. Tam te pustijo čakati ravno pravi čas, da ne začneš pi***ti na organizacijo in sistem.

Obveščenost, punce. Komunikacija. Dejansko stanje…

Pa bo.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja