knjiga “Rojeni za tek”


Na tviter sceni je med tekači zakrožila debata o knjigi »Rojeni za tek« Christopherja McDougalla. Ker sva bila v soboto v Kranju pri Robleku in kupovala berfutke, sem kupil še to knjigo, za katero je tudi sam rekel, da je odlična, saj ti spremeni pogled na tek.

Požrl sem jo v treh dneh.

Ta knjiga bi morala biti obvezno čtivo naše skupine in vseh športnikov. Pisatelj z odličnim besednim zakladom vpleta dejanske zgodbe in ljudi, ki so odločilno vplivali v razvoj novodobnega teka.

Jaz, kot štiridesetletnik s polomljenim kolenom sem začel brati knjigo, ki jo je napisal novinar, v svojih štiridesetih letih s polomljenim kolenom, katerega je v skrivnosti maratonskega teka vpeljal Cavallo Bianco, neznani belec, ki je pri svojih štiridesetih s polomljenim kolenom želel spoznati skrivnost plemena indijancev Tarahumara, ki so neverjetni tekači, saj »kar tako« pretečejo preko 100 milj, (OK, ženske le med 50 in 80 miljami), še raje pa se odločijo za maratonske teke preko 200 ali 300 milj, ki jih naredijo v parih dneh.

Knjiga te pribije k branju, hkrati pa ti začnejo noge kar ščemeti po teku. Neverjetnem teku, dolgem par sto kilometrov, kar takoj, danes! Tako sva morala v vsem dežju iti na tek, kjer je Saša prvič z berfutkami naredila 5km, potem sva bila pa preveč premočena, da bi nadaljevala in sva se oba spet vrnila k branju knjige. Jaz bi naredil 20, 30 km. Ne vem, kaj se v meni dogaja, vendar odkar sem svoje običajne tekaške copate zamenjal za tiste za bosonogi tek, imam neverjetno energijo in povečujem hitrost.

Tarahumara indijanci tečejo v skupini, si pomagajo pri vsakdanjem delu, so pozitivni in si dajo duška s pijančevanjem in orgijami le na vsake kvatre. Da izpustijo vso jezo in negativnosti, ki so se jim nabrale. Ne razumejo, da je potrebno tekmovati za čast in slavo, pa še vedno zmagujejo brez problema, ne da bi se sploh utrudili. Zgodba se počasi razpleta v dejstvo, da smo ljudje (Homo Sapiens) rojeni za tek. To nam je omogočilo, da smo z vztrajnostim lovom prišli do mesa in beljakovin, ki so nam naredile možgane mnogo bolj razvite, kot so npr. možgani Neandertalcev, ki so navkljub moči izginili z zemlje.

Kadar se enkrat zapalim, me je težko pogasiti.

Imam problem, saj sem si zadal nekaj neverjetnih ciljev: naslednje leto greva tečt iz Cerknice do Ajdovščine, čez dve leti pa grem na 42 km. Če mi bo koleno zdržalo. Za vklop v tekaški trans potrebujem manj kot kilometer, da se ugrejem in ujamem svoj ritem. Ne gre mi za tekmovanje in čas, temveč za vzdržljivost in preseganje samega sebe.

Knjiga mi je odprla oči. Bosonogi tek je bistvo tega, da lahko tečemo dlje, veliko dlje. Od leta 1972, odkar je Nike odkril tekaški copat, so se začele pojavljati poškodbe tekačev. Zanimivo, kajne?

Zaenkrat smo bosonogi tekači eksotika, vendar tega občutka, ko spremeniš način teka, razbremeniš svoja kolena in kolke, dobiš prvinski stik s tlemi, tega ne zamenjam več!

Po 21-ki na Ljubljanskem maratonu sem se šele zavedel, da me noge ne bolijo, kot so me bolele po daljših turah v preteklosti. Osupnil sem, da sem tekel v Barefoot copatih, po asfaltu in pretekel res brez problema (ko sem pred par leti tekel na 10 km na istem maratonu, so me noge bolele še dva dni).

Tek je moj način življenja

Ko sem se spravljal teči v osnovni šoli, mi je to bila muka, oziroma nisem vedel, ne znal, kako se teče vzdržljivostno. Z mamo sva tekla skoraj vsak dan – prvi teden 400 m, potem 600 m, v dveh mesecih sva prišla na nekje 1 km rednega teka…

Potem se je šele začelo. Kilometri so se večali, na koncu sem v osnovni šoli tekel vsaj tri polmaratone letno. Kot Rugljevec in kot sin pijanca.

Tek me je rešil slabega razmišljanja v vojski, ko me je pustila punca.

Tek me je rešil večnega faliranja, da sem naredil višjo in potem univerzitetno izobrazbo.

In tek naju rešuje sedaj, ko nabirava kilometre s Sašo. Imam pa neverjetno energijo, saj sem odkril, da je z boljšim stikom z naravo (=tlemi), tudi tek lahko še daljši, hitrejši.

Kile dol, kilometri gor!

Nočem prepričati prepričane, vendar sem vesel, da je Saša tudi preizkusila to izkušnjo bosonogega teka. Seveda mora preiti čez enomesečno spoznavanje nerazvitih mišic (boleča meča).

Vsakemu priporočam branje te knjige, hkrati pa naj si kupi copate za bosonogi tek, tako da lahko kombinira treninge z običajnimi copati. Energijo, ki jo občutiš ob branju in razkrivanju detajlov iz življenja Tarahumar, bi rad prenesel vsakič, ko si nadenem »špichoze« in obujem copate, ko se mi v ušesih že mešajo zvoki »Eye of the tiger« in pa »I fell good«!

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja