Kako smo čudni ljudje…


Zadnje dni se srečujem z dvema skupinama ljudi:

  • eni so bili nekoč na vodilnih mestih, temu primerno oholi, nedosegljivi, na nas navadne zemljane gledali malce zviška. Potem pa se v firmi nekaj spremeni, izgubijo gnezdece, ki jih je grelo in hkrati tudi oholost pade na normalno raven (1 mini Bush na primer). Sedaj pa so neki svetovalci, one-man-bandi, ki se nekako preživljajo skozi biznis life. Nekako jim ne uspe v taki meri, kot bi pričakoval.
  • Drugi pa so zanimive ribe, ki so sproščeni, dostopni, čeprav imajo pet projektov, zaposleni v hitro rastoči firmi, ki jo spoštujejo, hkrati pa vsi že peljejo vsaj še en posel poleg, če ne celo svojo firmo. Tudi osnovno podjetje to ve in celo podpira. In nimajo nekih izzivov po menjavi službe…

Zanimivo. Izgleda, da se podjetništvo, osebna in poslovna rast spreminja. Trenutno je tako, da pelješ dva “projekta” paralelno, obema daješ kar največ in od njiju tudi največ dobiš.

Trenutnim “nedostopnežem” pa sporočam, da bo že prišlo njihovih pet minut streznitve.

Dobro, jaz imam problem, ker nisem ne v eni ne v drugi skupini.
V prvo ne grem, ker imam firmo, s katero sem zadovoljen (in če sem kdaj ohol, naj me kdo brcne), v drugo pa ne, ker me osnovna firma okupira dovolj.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja