Kako je lahko človek danes (še vedno) neprijazen?


Danes sem naletel na mino. Delamo (opa, delali smo) z eno firmo, ki dostavlja pakete. Pa pride tip, pa nesramno nadre našo dkleico, da “on pa že ne bo pisla sprejmnice za 50 paketov…” pa take. In jih je sama. Pač ponarejala podpise, pisala delo šoferja. Ko sem mu omenil, pa še mene pošlje v rit…

Pa se vprašam: kdo ima v tem primeru v rokah denar in komu ga daje?

Ne moreš verjeti, da ti en šofer uniči posel, pa lahko bi lepo delali naprej. Uniči prizadevanja operaterke, našega komercialista, vse napisane besede na njihovi spletni strani (glej pod: vizija, pomen zaposlenih ali strategija,…).

Pa sej moram priznati, da imamo vsi fešte (moške verzije so še hujše), vendar ne pred stranko. Bodi posloven. Najraje rešujem reklamacije, saj vem, da je ljudem do tega, da ohranijo odnos z mano ali podjetjem, ki ga zastopam. Če sem res tečen, potem grem spat. Da ne pokvarim. (Edino z ženo se včasih dajeva, ker se pač moreva… Da gre ven. Potem je pa itak toliko lepše slišati/reči tisti od srca “oprosti”.)

Sej so tudi sralci (tudi jaz sem včasih prav poseben, trojni!!!), ki želijo spucati vse. Vendar dam vedno drugo možnost. Če me le kdo posluša.

Dejte mi povedati, ali tudi vi kdaj zasikate, pa veste, da neupravičeno? Paše, a ne? A pa se potem tudi umirite in pustite, da se popravi?
Tukaj je razlika.

Čustva so pomembna. Brez njih bi bil jaz brez dela.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja