Kaj moram narest, da me bodo ljudje brali?


Včasih sem res to razmišljal. Koliko imam bralcev, obiska, klikov… Pred tem pa sem na sploh razmišljal o smislu bloganja. Zakaj pisati dnevnik, ki se je včasih skrival in zaklepal s ključavnico in se ni dajal nikomur, razen re sposvečenim… Sedaj pa se javno objavlja mnenja, misli. Da jih vidi “ceusvet”. No, in potem ta ceusvet še komentira, linka in nevemkajše…

Kam gre ta “ceusvet”? Moj emšo mi skoraj ne dovoljuje več, da se spuščam v razgovore z mladci okoli novih tehnologij (php, rss, kajpavemkakšne kratice še). Samo vem, da deluje, da lahko tudi s telefonom naredim res dobro fotko in jo direkt pošljem na eno revijo v objavo. (Pazi, včasih sem poznal samo telefone, ki so imeli slušalke na žici in okroglo številčnico, sedaj pa otroci ne poznajo drugega, kot mini gizmote s tipkami).

Svet se resnično zanimivo spreminja, saj sem zadnjič nekje bral, da več srfamo, kot gledamo TV. Evo, trenutno namesto filma z Jodie Foster, raje klikam po zmahani tipkovnici moje Tošibe.

No, ko gledam torej vse blogrolle najbolj obiskanih blogerjev,  najbolj obiskane spiske po siolu, blogoroli in podobno, vidim, da so to eni in isti tiči… Ki se med seboj komentirajo, lezejo v klik unim zgoraj, kopirajo vsebine, prevajajo iz tujih tračev, objavljajo vice iz emailov (trenutni je O Hobotnici na srpski način) in tako naprej. Veseli pa me, ko vidim nov način izražanja, kombinacije besed (ne psovk, lepo prosim), besednih zvez, ki dobijo nov pomen, in pa okrnjene slovenščine, ki gre proti pogovorni. Tudi jaz raje uporabim kako tujko, da boljš’ paše.

Razmišljam, ali bo ta skupina ljudi lahko predstavljala nov medij, nov način komunikacije, ali pa je to le ozek segment, ki bo v določenem času iz otroškega stadija prešel v zrelo fazo in le skromno dopolnil izbiro medijskih kanalov, vseeno pa nikoli ne bo mainstream način sporočanja, obveščanja, komunikacije?

Ali lahko od blogerjev računam, da bo to postal nek “communication universe”, vreden zaupanja ali so to (le) (ne-)kredibilne misli, ki pa so zelo subjektivne (hvalabogu), po drugi strani pa neskupinske in neusklajene (t.i. “vzorec trga”, ciljna skupina).

Ali precenjujemo ali podcenjujemo moč pisane besede, ki nastaja v digitalni obliki, bo pokazal čas. Vsekakor pa so blogerji postali močna komunikacijska skupina, kjer se nekateri lahko izživijo le pod psevdonimom, drugi pa imajo jasno sliko in namen komuniciranja (politiki, kot zadnja moda).

Tako, naredil bom samo to, da bom dobro pisal in upam, da me bo kdo sploh bral. Nočem se sliniti okoli klikov in obiska (čeprav cifre lepo padejo na dušo).

Pa saj ni treba biti naj. Imam samo eno misel: da se bom po desetih letih (če ne bom sesul kake baze) bral skozi tele misli in se smejal ali pa me bodo moje hčere poskušale razumeti, saj vem, da bom kdaj zaj***ano tečen.

Pa pokomenitrajte kaj, da bom vedel, ali je smiselno pisat.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja