Kaj je bolje? Vseskozi “v nič devati” ali (malomarno) hvaliti?


Razmišljam ali žene človeka ravno misel po tem, da se moraš stalno dokazovati ali si lahko kako drugače potrjen? Ali je dovolj, da se otroka pohvali (vendar kredibilno) in se tako sam oblikuje…

Z ženo sva se zjutraj ob kavici pogovarjala o tem, da sva se oba morala vseskozi dokazovati, da sva OK. Starši znajo lepo: “Kaj boš ti… Pejd’ raj’ delat, s tabo itak ni nič…”

In tako se človeka počasi “ubija” v duši.

Že v osnovni šoli neke psihologinje staršem pravijo, da “z vašim ne bo nič, ker ne zna računati (tukaj vstavite po izbiri: brati, pisati, govoriti, peti, risati,…). Naj gre kar za zidarja (kot da je to žalitev – tisto tazadnje, skrajnje upanje), ker je bolj močan fant…” Starši, ki se ne zavedajo, da je psihologinja falila (saj ima tudi sama probleme s sinovi), to sprejmejo za sveto in pošljejo otroka za zidarja.

Potem pa se on vključi v družbo, ki ga edina potrjuje in ga pelje skozi kafiče in nasilje v kako lažjo ali težjo odvisnost. V bistvu bi pa rad bil vrtnar in skrbel za rožice (dokazuje se tudi tako, da sam pripravlja vaške jaslice vsako leto).
In nikoli ne najde svojega poslanstva. Poklica. Poklicanosti.

Vračam se nazaj na debato.

Osebno vem, da sem mukoma naredil višjo elektro smer na FER-u in rekel mami: “To je zate, sedaj se bom učil in delal po svoje.” In od takrat naprej ne “polagam več računov” nikomur, samo sebi.

Muka je bila delati izpite za predmete, ki te ne zanimajo, prfoksi te pa itak tretirajo za nič več kot številko v indeksu. Manejgrejourit.

Ko sem šel na FOV Kranj, (poleg seveda delal in tekel in nevemkajše) sem šele spoznal, da se tam ustvarja (pri nekaterih profesorjih) tudi vrednost človeka, sošolca, kot osebe, ki je nekaj vredna. Pri Gričarju smo imeli vedno predstavitve, kjer smo zastopali svoje ideje. Se prodajali. Sošolci so bili najbolj zajeb*ne “stranke”, in kot je sam rekel “sedaj se učite na zalogo. Tako bo v praksi. Če znaš ubraniti svojo idejo, ti bo uspelo”.

Prav je imel.

Mogoče sem ga razumel tudi zato, ker sem že delal in sem se moral “prodati”. Drugače bi tudi malo bolj težje sprejel vse skupaj (kot sem to opazil pri nekaterih sošolcih, ki so bili še vedno na ravni osnovne šole – prfokse je trebas zezat… Joj, kako so težki izpiti… Ta me ima na piki…).

Pa sem opazil, da me je vodilo ravno tisto, da nekomu (najbrž na koncu ravno sebi) dokažem, da sem nekaj vreden, da nekaj pa le znam, zmorem.

Vseskozi pa si mislim, ali obstaja druga pot. Da bi svoje hčeri vzgajal tako, da jih ne bom dajal v nič. Da jih bom pohvalil, poskusil najti tisto, za kar bodo oni poklicani v življenju.

Pa nisem čisto prepričan. Primer so otroci kakih dohtarjev ali pa bogatinov, ki so jih že v OŠ hvalili, “ja Janko, ti pa res znaš lepo risati” čeprav je bila to kracarija. In potem “kako lepo, da si pisal pet matematiko” – seveda, ker je od mene prepisal.

In pol taisti Janko ne naredi srednje šole in se mu nekako življenje omeji na tistih par (isto življenjsko limitiranih) oseb, s katerimi se najraje vozi od žura do žura, saj itak že dela (in seveda ima denar) in se mu ni treba ponoči učiti.

In taisti Janko (ime je fiktivno, združuje pa nekaj oseb, ki jih poznam) ne more dobiti partnerke, mogoče le naredi otroka “bodoči” samohranilki in nadaljuje mizerno življenje v smislu “saj jaz sem pa itak najboljši. Tako so mi starši vedno rekli”.

Ergo: ali se je bolje vseskozi nekaj dokazovati, se matrati (tudi če ni potrebno) ali se da kako drugače?

Rad bi slišal mnenja drugih. kako se počutijo, ko pogledajo nazaj?

Kako se počutite sedaj?

Ste dovolj cenjeni, pohvaljeni?

Ste prepričani, da še vedno niste dali staršem potrebnega dokaza, da ste kaj vredni?

Ali so bili nekako tudi vaši starši zaničevani in itak ne znajo drugače?

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja