Iskrice iz Ljubljanskega maratona


Sedem utrinkov, ki so me spremljali pri maratonu:

  • Na štartu srečujem samo gologlave dolgine z absolutno predolgimi nogami, ki segajo čisto do tal. Nikjer nisem videl sebi primernih tekačev. Vsi so bili večji, oblje pripravljeni, hitrejši, bolj vitkejši.
  • Če štartaš v tretji coni, tvegaš, da te bodo vsi iz četrte in pete cone prehiteli. To je res depresivno. Drugič grem raje od zadaj in potem pospešujem in JAZ prehitevam ostale.
  • »Ole, ole, ole, we are the champions« – dve dekleti sta nas sledili na treh točkah (Rožna dolina, Dravlje, Šiška) in z megafonom spodbujale svojo prijateljico in vse nas. Super sta bili!!! Nenarejeni, športnici, simpatični!!!
  • Navijači, ki to niso. Odurno je bilo videti »navijače«, ki si med »dejmo, bolj hitrej’!« prižigajo cigareto. Bljak.
  • Presenetila me je ena znanka iz Cerknice, ki je sopihala z menoj. Močnejše postave in nižje rasti je drgnila kilometre v moji bližini. Bila je moja »borbena sestra«, neznanka, s katero postaneš skoraj najboljši prijatelj, za katerega bi šel v boj!
  • Asfalt ubija. Vendar sem se pripravil in tekel v barefootkah (bosonogi tek). Nisem si mislil, da me ne bodo nič bolele noge na cilju in tudi dan potem. Fantastična iznajdba. Druščina Vitezov dobrega teka pa itak vsakič raztura.
  • Maraton mora biti izziv. Naj bom še tak egocentrik, bi rad tekel sam. Da se utrudim, zadiham, karkoli, na koncu pa dosežem boljši rezultat. In premagam sebe!!!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja