Ihta, srd in gnev 3


Prišla sva pozno. Mama je nosila še neke vrečke, oblečena v prekratek plašč, ki je bil tistikrat v modi.

Sedel je s pokrčenimi nogami na fotelju v poltemi, gledal televizijo. Vseeno se mi je zdelo, da je napet, kot struna. V spodnji majici, srepega pogleda. Nisem vedel, zakaj.

“Kam si skrila pijačo?” je rekel s povzdignjenim glasom. “Sej si že zadost spil,” mu je odgovorila. Še nekaj je zabrundal in zavpil, da ona nima kaj skrivati pijače.

Iz tiste napete poze na fotelju je skočil in priletel v kuhinjo. Bil je pijan. Ne tako, da bi se komaj premikal, da bi se mu vrtilo, da bi dajal sliko nekega tipičnega pijančka, kik se opoteka po cesti. Bil je trd, močan v svoji nesreči, prepričan, da je le tako prav.

Po parih izmenjanih krikih jo je zgrabil. Ker sem stal za hrbtom, niti nisem vedel, kaj točno se dogaja. Zagrgrala je, se začela boriti.

Stiskal je. Stiskal je še, z nogami je udarjala v podboj vrat, kamor jo je tiščal in grabila, kjer je pač dosegla. Bil je močan.

V strahu sem zbežal v dnevno sobo, v tisti strašni poltemi boksal kavč, oblit s solzami, kričal in se boril s kavčem, saj se z njim itak nisem mogel. Zlomil bi me v sekundi. Nisem hotel vedeti, kaj se dogaja v kuhinji.

Vseeno sem šel pogledat nazaj, on je že opravil. Prekinil je svoje zlo dejanje, se umiril in odmaknil v sobo. Ne vem, ali zato, ker je nesposoben (ubiti človeka) ali zato, ker vseeno ni hotel tega storiti do konca. Ker je želel le svoj liter pijače, ki ga je mama skrila v dimnik, zlila v sekret, karkoli je pač tiste mesece počela, da bi prekinila alkoholizem svojega moža.

Ležala je v kotu, oblita s solzami in smrkljem, lovila sapo in se tresla med hlipanjem.

Nisem vedel, kaj naj storim. Kot prvošolček nisem mogel pograbiti metle, kola, noža, in ga udariti, zabosti. Nisem storil nič. Objokan sem gledal njo, ki se je pobirala, ko je v trenutku izgubila vsakršno upanje, da bi se spravil na pravo pot, ko je v joku popravljala svojo obleko in brisala svoje lice v kuhinjsko krpo.

Videl sem malo. Gledal sem skozi solze, vse dokler ni prišla nazaj, oblečena v tisti prekratki plašč, s torbico iz umetnega usnja, me na hitro oblekla in zgrabila za roko.

In sva šla.

Od takrat v sebi nosim ihto, gnev, srd in odpor do pijancev. Imam ničelno toleranco do ljudi, ki ranijo druge s svojo odvisnostjo. Ničevostjo. In ne sprejmem izgovora, da lahko (spiješ pir, kozarček, si enkrat mesečno pijan).

Največji strah imam pred tem, da bi šel po tej poti. Ne iščem načina, da bi ta spomin zbrisal iz spomina, saj mi je to v opozorilo, kaj se lahko zgodi, če izberem tako pot.

In sam sebe se bojim, ko je v bližini pijan človek in v meni raste srd, gnev in ihta, ki jo hranim od svojega prvega razreda. Takrat zelo malo manjka, da se zlomim in maščujem za vse grozote, ki jih prizadenejo pijanci svojim bližnjim.


Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

3 misli o “Ihta, srd in gnev

  • Tomaž

    Hvala za zapis. Upam, da je kaj pomagalo.

    Jaz nisem nikoli nisem doživel alkohola na tak način – skozi nasilje. Pravzaprav se tega dela slabo spomnim. Ker morda na prvi pogled nisem bil prikrajšan za starševski del otroštva. Zdaj mislim, da sem bil. Ne znam pa določiti podrobnosti.

    Kar mi je fascinantno pri otrocih alkoholikov, je to, da imam občutek, da jih gre le malo skozi življenje brez alkohola. Ravno nasprotno, če je oče pil, obstaja verjetno še večja verjetnost, da bo pil tudi otrok. Oziroma, da ne bo imeje meje. Ker pač pozna tak način reševanja problemov.

    Sam spadam v kategorijo nenasilnih pivcev, ki ima pitje pod kontrolo v toliko, da če imamo doma kaj dogovorjenega, družina nikoli ne bo prikrajšana za očeta.

    Zato mi ostanejo občasna popivanja (recimo parkrat na kvartal), ko sem popolnoma prost in v miru v družbi somišljenikov spijem svojih 10 piv. Ob absolutnem vedenju, da po tretjem ne bom in ne morem iti domov. Zaradi odvisnosti.