Grob je zaprt, knjiga je odprta


Ja, Danice ni več.

ko sem se vračal iz ZDA, me je na letališču presenetila Saša s klicem, da Danice ni več. Da se je še poslovila od nje in Egona in odlšla. Ni zdržala, da bi jo videl, pa da je bolje tako.
Končno se je odrešila.

“Imela je puno ljubavi u srcu.”

Poznal sem jo mojih zadnjih deset let. Mogoče malo manj. Vendar so bila ta leta tako intenzivna, da se mi zdi, da se poznamo mnogo let. NA začetku smo se gledali bolj z rezervo, ko pa sem nekako ptrdil status dobrega zeta, sem opazil, da nam zaupa in da ve, da se bomo že kako znašli. Ko sem menjal službe, bil brez denarja, je SAMO ona rekla: “Boštjanu zaupam, se bo že znašel. Ne skrbi, Saša zanj…” To ne bom nikoli pozabil.

Če pogledam nazaj in potegnem črto, ostane zelo veliko dobrega. Res veliko dobrega.
Ni je osebe na tem svetu, ki bi me z lepimi dejanji tako dobro naučila, kako ljubiti. Brezpogojno ljubiti. Danica ni imela neke strašne fakultete, vseeno pa je diplomirala iz življenja. Preprosto. Če bi mogla, bi dala še sebe, samo da bi vnuki, otroci, njeni imeli kaj od tega.

“Danica je šla diretto u nebjesa.”

Ne bom pozabil tudi Saše, ki se mi je enkrat opravičila, pa sem bil sam “kriv”. To ni bilo v mojem repertoarju. “Samo, da se ne kregava…” Od takrat, ne iščem krivde pri ljudeh, saj vsak lahko kdaj zgreši. Dam drugo možnost. Pa tretjo, če je treba, vendar potem je dovolj. Iščem pa poti, kako rešiti. (OK, samo še ena oseba tega nikakor ne razume.)

“Človek ceni predvsem to, kar nima več.”

Pogreb je bil velik. Da ena oseba toliko pomeni ljudem, smo ugotavljali tudi na pogrebščini. Da se je “Daničina mreža” kar širila… pa rojstni dan, pa še novi prijatelji… pa Karitas, pa Italija…pa novo leto, vedno nekje 25 ljudi… potem pa Krško (OK, to sem jaz zrihtal)… pa bratranci in sestrične… pa hribi (ne bom pozabil sendvičev, ki so nas čakali ob štirih, ma ne ob dveh zjutraj, če je bilo potrebno.

Najbolj pa me je ganilo, ko zjutraj nisem dobil “Kaj boš jedel? Dej vzemi si kaj za zajtrk, Boštjan…”. Tokrat sem si v tišini sam postregel….

“Nekateri so rekli, da ima še 5-10 let, doživela je dvakrat toliko”.

Najbolje je rekel Jurij: ” Ko smo že vsi bili polni po pikniku, potem je prišla Danica in rekla, ‘dejte še kaj pojesti’ in dala na mizo še eno porcijo vsega….” Vedno sem bil jezen, ko sem odhajal domov tako slab, ker sem se spet prenajedel. Enostavno ne moreš reči ne.

“Vse je uštimala – tudi vreme in ljudi, kot jih še ni bilo na pogrebu. Samo ona manjka.”

Iz tistega fotelja je obvladovala vse. Tokrat sem zelo spoštljivo sedel na njem. Poskušal sem črpati energijo, ki jo je imela ona. Od kje le? Mogoče iz fotelja? Žal ne. Ne vem. Normalen človek nima toliko energije. Mora se mu kaj zgoditi, da dobi nadnaravno moč, spoštovanje, ljubezen in da ceni tisto, kar ima.

Živimo za vsak dan posebej, vendar to pozabljamo. Če si v prepiru zamisliš, da mogoče jutri te osebe ne bo več, ali jo lahko drugače vidiš? Ne živim kot klošar, vendar je podobno. Imam cilj. Dala mi ga je Danica.
Upam, da bom tudi jaz lahko delil to brezpogojno ljubezen, ki nam jo je vedno predajala.

“Zapišimo si vsak v svojo knjigo nekaj lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z določeno osebo, ki je ni več. Le to nam ostane.”

Ja, tudi meni manjka.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja