Društvo za zaščito staršev pred nasiljem otrok – zbiramo člane!


Razmišljam, da bi ustanovil društvo za zaščito staršev pred nasiljem otrok.

Gre zato, da sva po treh letih bila z ženo sama doma tri dni, saj je tamali vzela k sebi babi. TO JE BIL RES PRAVI DOPUST!!!

Ko se po šihtu počiš za pol ure na kavč in zadremaš, ni piskanja, ko se zbudiš, ga še vedno ni. Zvečer greš spat, se ni treba ukvarjati z vsemi pravljicami in prepričevanjem, čarovnicami, ki odnašajo majhne otroke, če ne spijo… Pa zjutraj v miru spiješ kavico in greš v šiht, brez vseh logističnih izzivov, modnih neskladij,… Popoldne se ti zahoče kolesariti in greš,… brez sedežkov, nevarnega zibanja in opletanja po cesti, nasvetov “dej oči, dej oči,…”…

Resnično, otroci znajo izmozgati. Izčrpati. Terorizirati. Izsiljevati (še posebej pred blagajno v trgovini). Saj vem, da se učijo, določajo meje in nevemkajše, vendar imamo tudi starši omejeno zalogo potrpljenja, tolerance in energije, da jih na miren način, z vso mero diplomatskih veščin, popolnoma sproščeno uporabiš, da rečeš enostaven “NE”.

Zadnje čase pa je moj prag tolerance zelo nizek.
Ponorim. Poživinim. Se ne obvladam. Kako naj bi se, če pa ti že petdesetič odvrne “dej čigumo”, čeprav si že devetinštiridesetkrat rekel, da je “NIMAŠ”.

Nočem nekih puritanskih nasvetov, v smislu “saj si jih sam delal,…” pa “jih itak moraš imeti rad..” in podobno. Saj so zlate punčke, jih imava zelo rada. Vendar po enem šihtu začneš takoj drugega, ko se pa zvečer zvrneš v posteljo, pa ti ne ostane energije niti za prijeten “lahko noč, lubica” na drugo stran… In tako že sedem let.

Morje je bilo super, naporno pa tudi. Vsi sladoledi, trampolini, igrače, pijače, kupi-kupi-kupi, pejva se kopat, pejva, pejva, pejva,… pejva ven, pejva ven, VEN,… Oči še, oči še, šeeeee,.. Opa, opa, opa (=nesi me),… in podobno… polna glava.

Dobro je napisal Tadej Golob v njegovi kolumni v zadnji številki Playboya. Res zadel v nulo.

En dober primer je bil tudi zadnjič pri enem kolegu, ki sem mu potožil, da nimam pravega dopusta. Pa mi je rekel, da ima sodelavca, ki se je ravnokar vrnil iz Mehike, kamor so z družino potovali kar 11 ur. Pa je drugi rekel: “Ej, čisto mirno je bilo. Brez problemov.. Smo se pripravili: tamali je dobil eno igračo, pa DVD plejer smo imeli s sabo, tavelka je dobila novo igrico za Nintendo.. Celo pot sta tako se ukvarjala z novimi igračami…”

Pa sem vprašal:” Ja, moraš imeti pa res pridne otroke, nič žive…” “Ah, tamau je živ, s sestro skupaj pa je kombinacija še bolj tečna..”

…Potem sem bil par trenutkov tiho..

… Potem pa reče: “… Ja, samo lani smo se peljali pa na Kreto in je bil polet dolg dve uri pa petnajst minut. Od tega je bil jok dve uri, petnajst minut sta pa spala…”

“OK,” sem bil pomirjen..

“Vse je v pripravi.” je rekel, kar sem si res zapomnil.

Zanima me, kako sami rešujete “zadrege” z otroci. Vsako mnenje bom cenil, še posebno, če bo delovalo v praksi. (Nasveta, kako se tepežka, ne rabim.)

Aja, ravno mi je padla na ekran ena slika s sloganom: Think Anal Sex Hurts ? Try Having A Kid (pogooglajte za sliko).
Res imam rad naše hčerke, rad pa bi, da tamala res toliko odraste, da razume, kaj jih hočeš dopovedati.

Zadnjič je bila pri nas sodelavka, ki je na porodniški.
Pa da tamali ne spi, pa da se kar naprej dojijo.. Sem rekel, da je najboljša rešitev, če imajo še enega takoj, pa se bo tudi taprvi umiril (ker ga nimaš časa cartati toliko). “Ma ja, je že ta dovolj velika kontracepcija… Od lanskega junija nisem še pošteno spala…”

Verjamem.

Če bo interesentov za društvo dovolj, bomo naredili Društvo za zaščito staršev pred nasiljem otrok.
Javite se vsi zainteresirani.Organizirali bomo skupno varstvo, sproščanje, meditacijo in borilne športe, da izrazimo svojo jezo. Predvsem pa bomo gledali ogledala in se spet učili smejati.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja