Dej bončke kupi, piiis, piiiss..


Preden sem pogruntal, da naša tamala (prejšnji teden je dopolnila tri leta) obvlada fehtanje v angleškem jeziku še preden zna reči črko “L”, so že bili bonboni v vozičku…

Tak je naš običajen obisk trgovine.

Poln pregovarjanja, diplomacije, multitasking opravil (saj ti tavečja pravi “Oči, oči, glej tule…:”, hkrati žena “A mamo kej pašte doma?” in tamala dirka z vozičkom po Merkatoriju… Za zmešat.

Potem pa na blagajni opaziš neke paštetke, čipse in sladkarije, ki jih ni nihče dal notri. So kar sami padli.

Najbolj smešno pa je (ne)poznavanje tavelke Ane, ki ne ve, da ena pest drobiža je lahko manj od enega papirnatega bankovca. Tretji razred, no. Vedno, ko si sposodimo par evrov od nje, ji pač pri vračilu zaokrožiš na prvo višjo okroglo cifro. Tako iz 35, EUR nastane bankovec za 5 EUR. Naša pa v jok: da dejmo ji nazaj tiste kovance, ker jih je bilo več. (To pišem zato, da se bo čez par let spomnila na te prigode).

Razmišljam, da ni sestanka, ki bi bil bolj zahteven od enega diplomatskega uveljavljanja pravil ali želja pri otrocih. Toliko, kot mora starš imeti volje, da predvidi vse možne scenarije, je dobra popotnica tudi za podjetništvo. Res.

Če na primer samo narobe obuješ jopico zjutraj, ko se mudi odpraviti v vrtec, že je tukaj povešanje glave, bežanje v zadnji kotiček hiše in prepričevanje, da sedaj bom pa lepše dal jopico gor. Za vsak napačen korak izgubiš par minut jutranjega časa. Itak se vedno pozno dvignemo (danes smo se ob sedmih, čeprav je naša Mojca častila s kavo, ker se je iz študentke prelevila v zaposleno).

Pa dost o familiji. Všeč mi je ravno to spoznavanje sveta, ki ga ima tamala. Ana je že ven – življenje pa je postalo normalno (in ne tako pestro, kot pri tamali). Vseeno pa so take finte (piiis, šit, dej oči, nooo, in podobno) res cukrčki.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja