Cerkev 2.0


Enkrat moram to povedati… Dobesedno imeti javno spoved…

Moje prvo “resno” srečanje s cerkvijo je bilo še v osnovni šoli, ko smo štirje prijatelji pripravljali nepozabne žure in to …v cerkniškem farovžu. Konec koncev smo bili taka konkurenca organizatorjem tapravih žurov, da so nas enkrat za pustni ples prijavili (oseba je že pokojna, mir z njo) na policijo, saj smo imeli žur (kolikor toliko brez alkohola) ravno takrat, ko je Agropop nastopal v Dolenji vasi.

Aja, cerkev, vera, jaslice, pirhi pa to.
Torej – če sem bil v farovžu didžej, sem moral imeti posluh tudi za križ, ki je bil obešen v dvorani in vse pritikline, povezane s tem…

Pejmo še leta nazaj. Leta nazaj torej je bilo moje edino srečanje s cerkvijo pri maši ob božiču, ko me je stara mama skrivaj peljala pogledati jaslice v starotrško cerkev… Mama je bila hkrati pri Udbi ovadena, da uči svojega otroka grdih stvari – prijavil jo je lastni mož.
Meni so se jaslice takrat zdele prav lepe.

Seveda sem pred “javnim” pojavljanjem v farovžu moral sprejeti tudi pomisleke mame, ki je delala v javni upravi in so jo seveda tudi preverjali. Torej, enkrat končno se je odločila “Mah, ti kar pojdi v farovž, jaz samo upam, da mi ne bodo težili v službi..” In to je bilo nekje v osemdesetih letih!

In sem šel.

Potem pa je sledilo lepo: srečanje mladih, pa izlet na morje (Ankaran), pa pomoč pri organizaciji tabora na Uskovnici, pa spet v farovžu ples, pa novoletna srečanja, pa vedno več sodelovanj pri mašah (npr. tudi tako, da sem pomagal snemati mašo na kasete, ki smo jih potem dajali obnemoglim, ki niso mogli k maši).

Same dobre stvari.

In potem je prišla vojska. Jaz sem se odločil, da pred tem opravim vse zakramente, ki sem jih kot sin komunista bil zapovedano prikrajšan – torej obhajilo in birmo. In se je enih pet podobnih, že odraslejših srečalo pri maši, kjer smo imeli skupno obhajilo in birmo.

Torej sem po “hitrem postopku” sprejel tudi obrazce in tiste druge reči, ki spremljajo vero. Vendar nikoli nisem sprejel teh stvari, kot čisto za moje. Jih pač ne razumem, kot ne razumem birokracije.

In sem rastel. Opazil sem, da je bil naš župnik Jože nekako moj drugi oče (pa ne samo meni), saj je imel moj biološki preveč dela z rjavimi in zelenimi prijateljicami.

In sem spoznaval, da druženje, lepa pesem in pomoč resnično ločujeta dobro od slabega. Kar je bilo čisto dovolj, da sem znal med puberteto najti pot brez alkohola, cigaret, da ne rečem mamil. Predvsem zaradi našega župnika in njegovih skoraj neopaznih “usmerjanj”, prilagajanj mladih duš, ki se iščejo.

Ker imam seveda svojo glavo, sem začel spoznavati tudi druge vere. Bil sem na poroki pri protestantskem obredu, pravoslavnem pogrebu in tako naprej.

In sem spoznal tudi, da ravno katoliška vera dela največ na negativnih občutkih, kot so krivda, obžalovanje, žalost, odpustki…

Tukaj pa se moje življenje ločuje od birokracije in aparata. Menim, da imamo premalo časa in preveč negativnosti že v obstoječem življenju, da bi se moral ravno v nedeljo, ko res nimaš med tednom časa za svojo družino, vzeti eno uro, da ti nekdo pere možgane, da grešiš, da se moraš pokoriti in podobno… Ne morem. Pač ne morem.

Nam je sveta maša, da se zjutraj pocrkljamo v postelji, da gremo potem ven skupaj, da se pogovorimo in da izvem, kaj vse sem med tednom zgrešil, ker nisem imel časa, da bi tamale poslušal.

Torej, da bo cerkev postala novodobna, ima kar nekaj izzivov. Gotovo pa je tisto, kar se omenja v desetih zapovedi, čisto dovolj za pozitivno in plodno življenje.

Poleg tega je pa potrebno poznati tudi sedem smrtnih grehov, saj so nekateri izmed njih zelo “mikavni”.

Enkrat sem bral plakat od Loesje: “Berem Marksa, Mein kampf, Koran, Sveto pismo in mislim s svojo glavo”.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja