Ana je izgubila zob in nas cel večer prepričevala, da naj pustimo odprto okno, ker zadnjič ni mogla Zobna vila (=miška) notri in je šele kasneje (po mojem “posredovanju”) prinesla 10 EUR za nagrado.
Ker bi se dekleti prehladili, smo se dogovorili, da je okno zaprto in da bomo odprli samo ponoči, da prinese soldke in potem spet zapremo nazaj.
(Ker hodi Ana že v tretji razred, mi je nekam sumljivo tole verovanje v Zobno vilo, saj je že dovolj stara, da bi razumela za kaj gre… Jaz mislim, da ona točno ve, kdo prinese, vendar s tem ohranja to “lepo” navada… Ko bi se jo prijela tudi zgodbica o Muci Copatarici ali krtku, ki pobere vse igrače, če niso pospravljene.)
No, včeraj smo potem odprli okno za par minut, miška je skočila notri in pustila 10 EUR za v šparovček.
OK, potem pa sem razmišljal… Če sedaj dobi npr. 10 EUR za zob, je vredno denar nekam spraviti ali celo vložiti, da bo potem, ko bodo prišli drugi (=stalni) in potem še tretji (=socialni) zobje, s čim plačati npr. za belo plombo ali pa poliranje zob.
Tako se bo iz Zobne vile spremenila v Naložbeno vilo. Klinc, samo na “socialno” se ne da več živeti. (Moram eno polico pdpreti in naložiti tele soldke, da bo kaj nastalo…NKBM je šla, Telekom bo predolgo za čakat,… nič, bom pa minus pokril.)
Privat
Berem, da imaš črno Diners kartico, torej si “izbranec”, bogataš, ki si lahko privošči marsikaj.
In potem škrtariš pri 10 EUR-ih, ki jih hčerka želi od Zobne vile.
Otrok hoče videti denar – da z njim razpolaga, ne da ji ga oče vloži v en sklad.
Razen, če je tvoja hči taka kot ti – denar, denar in samo denar. Torej bo enkrat tudi ona taka kot ti – polna denarja, ki ji ga bo “naložil” očka na račun – da bo za “protezo.”
Smešno.
Daj ji 1 EUR – v gotovini.
Pusti otroku – otroštvo in ne ji gnojit življenja s tem, da je denar vreden samo tam, kjer je full dobro naložen.
Potem pa greš na pijačo in prosiš kolega naj plača on, češ, da nimaš denarja, samo bankovec za 50 EUR (ki ga je škoda zamenjat).
Pustimo otrokom pravljice – življenje je itak kruto. Zelo!
Hvala Mici, zelo poučno.
Diners kartica nosi s seboj 1800 EUR minusa že kako leto… Ki ga je treba vrniti z obrestmi vred. (Imeli smo večje investicije pri selitvi in mi je prav prišlo, da me banke ne buzerirajo s kreditnimi pogoji). Ta “bogataš” žre sedem let živi s krediti, res pa je, da migamo. Pa sej keša ne rabim veliko.. Za sproti..
No, pri tamali pa je tako: če ji daš 5 EUR, gre v trgovino in še preden ji razložiš, kupi slikice/nalepke, ki jih nalepi v album in s tem porabi. Torej iz belega lista v album. Popolnoma brez veze.
Rad bi jo naučil, kaj pomeni, da poskrbiš zase. Kaj pomeni zaslužiti denar in kako se dela z njim. Meni ni do faksa noben povedal, kaj je to sklad ali pa investicija. Do mesečne vezave je šlo, pa povečanje limita tudi. To je vse.
Temu rečem kultura življenja. Kako se obnašati, kako delati z denarjem, kako pozdraviti na cesti….
Pijačo kdaj pa kdaj častim, plačam pa s kartico.
1800 EUR minusa je podatek, ki ne pove veliko.
Če je to ena tvoja plača – pol si normalen Slovenec. Vsi smo zapufani tja do maximuma. Se ve kolikšni so limiti na “navadnih” karticah.
Ti na “črni” imaš 1800 EUR, večina Slovencev pa od 200 – 400 EUR.
Kar se tiče hčerke pa se ne strinjam s tabo.
V tretjem razredu osnovne šole je res ni treba “posiljevati” s skladi, investicijami, skrbi zase … saj bo še čas.
Če je po tebi – bo imela itak podjetniško žilico.
Kaj pa če bo umetnica? Kaj pa znanstvenica?
Ji boš že ti urejal finance. Naj se posveča tistemu, kar jo veseli.
Pusti ji otroštvo. Saj ne boš rekel, da ji tudi igrač ne kupuješ – čez dve leti jih bo itak prerastla – potem je to po tvoje tudi zgrešena investicija?
Mici
1800 je minus na eni kartici, 1300 na drugi na tretji pa 450 v minus, kjer je 50 eur prepovedano stanje.
plača pa je nekje tretjina tega. Pa sej bo boljše, ker se obeta, da bom dobil na loteriji.
Glede otrok imaš prav.
Saj jih ravno ne posiljujem s skladi (ker še sam ne poznam tega), želim pa zbuditi pri tavečji občutek, da se naj loti stvari, pa naj bo kakršnakoli, z vso restnostjo in odgovornostjo.
Pa ne starševsko odgovornostjo, da ne bo pomote.
Meni ni nihče rekel, daj malo razmišljaj, kaj bi rad bil, pa ceni vse ljudi pa nobeno delo ni zaničevano. – Važno je, da to delaš vestno in pri tem uživaš.
Če bo umetnica, bo morala to delati 100%. Če znanstvenica, tudi.
Nočem pa povprešja v smislu, bi bila umetnica, samo ne da se mi risat, bi pa hodila na žurke s pisanimi koktejli in podobno.
Mah, najraje bi videl, da bi bila kaka frizerka. Rabiš škarje, čvekaste usta, en stol pa vodo. Prostor bo foter zrihtal, pa bo.
Keš na roko, pa nekaj malega (pod pragom za DDV, čeprav je to glupo) državi.
Pri igračah je podobno: zakaj bi ŠE ENO barbiko, če jih ima že pet. Naj razmisli in vzame revijo (križanke, Dino ali kaj je že), kako uporabno stvar, ki bo imela rok trajanja več kot pet minut.
Mi je všeč debata, saj se kažejo moško-ženske razlike, ane?
Pa sej nisem tak tiran, da bi jih teral služiti pri sedmih letih.
(Je pa Ani tudi fajn, da po zgibanju listov in kuvertiranju prejme kak euro plačila.)