Danes sem izvedel, da se je del prijateljevega življenja skozi nesrečo preselil v nebesa… Stara je bila dve leti.
Ko to pišem, se mi ekran malo megli (pač). Odkar imam sam družino, me prizadene vsaka taka stvar. Tudi zato, ker sem bil sam prikrajšan tistih malih dejanj ljubezni in pozornosti, pogovora in vzgoje, ki ti jih nudi oče, včasih tudi mama.
Včasih imam samo en cilj v mislih: da se naša družina obdrži, pa naj bo karkoli že. Da imamo drug drugega in se cenimo.
Kako malo je potrebno, da se ti prevrstijo prioritete v življenju. Ko sem izvedel, da je v petek že slovo, je naša tamala spet eno skuhala. Namesto, da bi spet zijal nanjo in se jezil, sem šel do nje in jo stisnil. Jo imam pri sebi.
Najbrž ni presežnika, s katerim bi opisal žalost vseh, ki so delili z njo zadnje minute.
Jutri bo jokalo nebo….
Privat
Pingback: Spet smo žalostni
Živijo!
Saša mi je rekla, da si pisal nekaj o dr. R, pa nisem našla. A bi se dalo videt.
Srebrna
nisem še napisal. Mah, hočem malo daljše napisat, pa zbiram korajžo (=cajt).